Omenil si, da ti je bila Anglija kot država zelo všeč. Verjetno sem sodi tudi Liverpool, kjer si obiskal znamenito pot Beatlov?
Sigurno. V Liverpoolu so najbolj znane tri stvari. Oba nogometna kluba FC Liverpool in Everton ter Beatli. Vsak dan imajo organiziran izlet po poteh Beatlov. Na tej poti obiščeš hišo Johna Lennona, hišo Paula McCartneya, ulico Penny Lane, ki so ji posvetili pesem, bivšo sirotišnico Strawbery Field, od koder je ravno pred našim obiskom odšel zadnji otrok, ustaviš se na avtobusni postaji, kjer sta se prvič srečala Lennon in McCartney, obiščeš cerkev, kjer je John Lennon pel na koru. Na koncu pristaneš v Cavern Pub. Tam so Beatli nastopali kar 196krat, gostili pa so tudi druge znane glasbenike, od Queenov, Led Zeppelinov in Eltona Johna naprej. Zunaj imajo v zidake vgravirana imena vseh skupin, ki so tam nastopale. V Pubu imajo tudi poseben prostor, kjer je razstavljena jakna Michaela Jacksona, inštrumenti od Beatlov, kitara skupine Status Quo in podobne stvari, ki se jih res splača videt. Latnik nam je omenil, da se je tja včasih hodila poslušat glasba in pit Coca Cola, kar se je do danes precej spremenilo in glasba postaja vedno manj pomembna.
Rolling Stonesi so mi všeč že od otroštva. Všeč mi je bila njihova glasba, bili so tudi dovolj divji. Zdeli so se mi najbolj realni. Čeprav so imeli pestra življenja, niso tega nikoli prikrivali, kot rade počnejo druge skupine. Nikoli niso peli o stvareh, ki jih ne bi počeli, oziroma peli in igrali eno, živeli pa drugo. V otroštvu je bila moja največja želja, da grem enkrat na Juventus in enkrat na Rolling Stonese. To sem zdaj že večkrat presegel. Koncert Rolling Stonesov se vsekakor splača videti, saj gre za enega največjih dogodkov, kar jih lahko doživiš. Priporočal bi ga vsakemu, ki ima rad to skupino, a bo moral kar pohiteti, da ne bodo prej odšli (smeh).
V Angliji pa se ti je pripetila tudi zanimiva anekdota, ko si delil avtograme otrokom.
Verjetno bi temu malo ljudi verjelo, a imam priče. V času teniškega polfinala sem bil v Wimbledonu. Gre za zelo lep kraj, kjer se zbira veliko ljudi. Sicer nisem obiskal nobene tekme, a ko sem se tam sprehajal, so prišli do mene otroci, stari med 8 in 10 let. S sabo so imeli vstopnice, flomastre in me prosili za avtogram. Jaz sem jih pogledal in vprašal, če vedo, kdo sem jaz. Odgovorili so mi, da sem Lleyton Hewitt. Z veseljem sem vzel flomaster in se jim podpisal. Ko so šli pa sem se skril, da ne bi komu rekli, da so rečali Hewitta in pokazali name (smeh).
Si se podpisal kot Lleyton Hewitt ali kot Boštjan Šraml?
Saj veš, kako se podpisujejo zvezde. Načečkaš nekaj, da ni razločno (smeh). Je pa res lep občutek, ko kaj takega doživiš, čeprav po pomoti.
Si pa tudi zbiratelj različnih stvari. Omenil si že zbirko Coca Cole, ukvarjaš se tudi z numizmatiko. Bi nam kaj več povedal o svoji strasti do zbirateljstva?
V vsaki državi, ki jo obiščeš, si nekaj kupiš za spomin. Iz koncertov imam majice, s tekem drese. Že 25 let zbiram vse kar je povezano s Coca Colo, pločevinke, kozarce, steklenice, obeske, igrače … V kratkem bi si rad uredil tudi mini muzej, kjer bi imel te stvari razstavljene. Coca Coline stvari imam iz Madagaskarja, Južnoafriške republike, Mehike … sigurno iz vsaj devetdesetih držav sveta. Ko zbirka postane že tako velika, postane tudi zate nekaj vredna, ostane in zbiranje se nadaljuje. Včasih te sicer že malo mine, a ko dobiš kaj novega, dobiš nov zagon. Numizmatika pa je bolj hobi. Če sem kaj dobil, se mi je zdelo škoda vreči stran in sem kovance in bankovce hranil. Tu ne gre ravno za posebej veliko zbirko, pripravljen sem tudi kakšno stvar komu, ki ga numizmatika zanima, dati. Od malega sem zbiral tudi značke in CDje, imam okrog 400 originalnih CDjev ter nekaj vinilnih plošč. Če ima kdo kakšne želje, sem pripravljen tudi kakšno ploščo zamenjati. Veliko imam tudi spominkov iz potovanj, ki me na nek način spominjajo na mesta in države, ki sem jih obiskal.
Kavarnica je bila v Šmarju zelo interesantna že od začetka. V začetku je bilo veliko ljudi, med vikendi se je mladina tam zbirala. Zdaj se je to sicer malo spremenilo in takšnega navala ni več. Dopoldne še vedno prihajajo standardni gosti na kavo, popoldne pa tudi prihajajo standardni gosti, mladi Šmarčani, ki radi tudi kdaj v družbi pogledajo kakšno nogometno tekmo. Se pa je kar precej stvari spremenilo. Včasih so prihajale prave »legende.« Ko so nekaj spili, so bili kar precej »sproščeni« (smeh).
Sproščeni v kakšnem smislu?
Sproščeni tako, da vsak pokaže, kar zna. Ko človek nekaj spije, postane pogumen in pokaže vse svoje znanje. Zgodilo se je veliko stvari, vendar nikoli ni prišlo do kakšnih resnih pretepov. Vsaj takrat, ko sem bil jaz v službi. Dogajale pa so se bolj smešne stvari.
Bi želel morda opisati kakšen tak pripetljaj?
Hmm, kaj bi ti zdaj povedal … Pridite pogledat pa boste videli, kaj se dogaja, ko se zbere par pravih »legend« v Šmarju (smeh).
V Kavarnici pa so se sklepale tudi razne stave?
Ja, tega je bilo včasih ogromno. Praktično ni bilo športnega dogodka, ko ne bi padle stave. Večina sklenjenih stvari se je tudi realizirala. S časom pa se je to malo pozabilo. Bilo je nekaj zanimivih stav, imeli smo tudi zvezek, v katerem se je vodila evidenca. Vsak ima svoje poglede, svoja mnenja, klube, za katere navija, kar je dobra podlaga za tovrstno dejavnost.
Takrat sem rekel, da če Grki postanejo evropski prvaki, nogometa ne bom več gledal. Še isti večer, ko se je prvenstvo končalo, sem prodal televizijo in DVD predvajalnik. Nato pol leta nisem imel televizije. Malo sem se držal stave (smeh).
A strast do nogometa je bila premočna …
Sigurno ne moreš zaradi ene stvari trpeti celo življenje. No, nekaj pa je le bilo od tega. Del stave se je realiziral.
Spremenilo se je v tej meri, da bi še večkrat kam šel oziroma sem tudi šel. Ko se mi je rodila hčerka, sem šel na tekmo Juventus – Real. A več kot za en dan, brez svojih ne grem nikamor. Najverjetneje bomo še šli kam skupaj, sam pa na takšne stvari ne bom več hodil. Zdi se mi najbolj pošteno, da če smo družina, gremo skupaj. Bom pa svoje otroke spodbujal, če bodo imeli želje in ambicije po potovanjih, da bodo videli, kar jih zanima, doživeli, kar jih veseli.
Boštjan, zahvaljujem se ti za prijeten pogovor in zanimive odgovore.
Ni za kaj. Za konec pa bi še dodal, da če si nekaj močno želite, vam bo to tudi uspelo. Če si želite kam iti, boste tudi šli. Čim manj se obremenjujte z zdravjem in z denarjem, ker to niso tako drage stvari, da jih človek ne bi mogel doživeti. Najboljše stvari ne doživiš z denarjem, ampak kar tako. Ko sem šel v Anglijo, sem s sabo vzel konzerve, ker so vsi govorili, kako drago je tam, kasneje pa sem jih vrgel stran, ker cene le niso bile tako strašne. Podobno je tudi z zdravjem in varnostjo. Manj kot se obremenjuješ, boljše je.
Marko Kovačevič
Foto: osebni arhiv Boštjana Šramla
Povezava do prvega dela pogovora z Boštjanom Šramlom.
