Kdo je kriv za propad Alposa? Prvi akterji, ki so sodelovali pri vodenju in nadziranju podjetja, začenjajo predstavljati svoje resnice. »Delavci so potegnili kratko, bili so izigrani, enako velja za lastnike, milijoni so leteli v prazno, vloga bank je klavrna in Alpos je bilo mogoče rešiti. Ta je za povrh leta 2007 prodal dve podjetji za 35 milijonov evrov,« je v intervjuju za Nedeljski dnevnik povedal mag. Vladimir Šprah, bivši predsednik Alposovega nadzornega sveta.
Šprah je v nadaljevanju dejal, da je nadzorni svet, ki mu je predsedoval leta 2009 želel zamenjati upravo Mirjana Bevca. »To naše logično in zakonito početje seveda ni bilo všeč upravi, bolj presenetljivo pa je, da niti upnikom ne in še komu v tej državi. Tudi politiki na lokalni in državni ravni«.
Nekdanji prvi nadzornik Alposa je v nadaljevanju intervjuja za Nedeljski dnevnik še bolj oster in pravi, da je šlo s strani uprave za zavlačevanje, »da se vmes vse počisti in poskrije. Sledi za izginulimi milijoni, lažnimi bilancami, nakupi surovin po višjih cenah, kot so končni izdelki, vse to kopni. Sedaj eden drugega obtožujejo, da niso vedeli za stanje v posameznih podjetjih in zato ne morejo uspešno izpeljati prisilne poravnave, čeprav vsi vedo, da je s tem elaboratom ni bilo možno uspešno izpeljati.«
In kam je po Šprahovem mnenju poniknilo več kot 200 milijonov? »V nezaslužene plače in nagrade, v razlike v ceni med surovino in izdelkom, polno je še čudnih poti med hčerinskimi firmami doma in na tujem, liechtensteinskimi, tu je množica vhodov in izhodov, če ni pravega zanimanja, da se jih zapre …« Šprah se je dotaknil tudi vloge bank. »Te so posebno vprašanje. Alpos bi še danes lahko rešile, če bi le hotele, in najmanj 400 delovnih mest bi ostalo. Gledajo, da je bil član uprave človek, ki od septembra dela za Slovenske železarne, firma pa crkuje … Na podjetje, vredno 400 tisoč evrov, so vpisali za 20 milijonov evrov hipotek. Kaj naj še rečem?«
L. H. / Šentjurske novice, 30. 11. 2011
