Na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje so predstavili cilje in namen projekta, ki je usmerjen v raziskovanje in preprečevanje samopoškodbenega vedenja med slovensko mladino. V dveletnem projektu, ki ga sofinancira Evropska komisija v okviru programa Daphne III, sodelujejo Slovenija, Velika Britanija, Danska in Italija. V Sloveniji vodi projekt Inštitut za raziskave in razvoj Utrip v partnerstvu z Zavodom za zdravstveno varstvo Celje in njihovim mladinskim spletnim portalom www.tosemjaz.net. Cilj projekta je razvoj novih spletnih orodij za (samo)pomoč in svetovanje, namenjen pa je tudi prebujanju razumevanja problematike samopoškodbenega vedenja. V okviru projekta je izšla informativna brošura, s katero želijo nagovoriti pedagoške, mladinske, socialne in zdravstvene delavce.
»Vzpostaviti nameravamo nekatere dobre prakse na področju preprečevanja samopoškodbenega vedenja mladih. Prizadevamo si za razvoj novega spletnega portala, namenjenega mladim, ki se samopoškodujejo. Poleg razvoja učinkovitih spletnih orodij je slovenski del projekta namenjen tudi širšemu informiranju in ozaveščanju strokovne in drugih javnosti o problematiki samopoškodbenega vedenja. Opravili bomo tudi več raziskav in anket, ki bodo pripomogle k razumevanju in zavedanju problema ter ugotavljanju obsega tega pojava v slovenskem prostoru,« je o namenu projekta povedal Matej Košir, direktor Inštituta za raziskave in razvoj Utrip. Strokovni vodja programa je socialna pedagoginja Maja Cerar.
Novembra in decembra letos bodo vse slovenske osnovne in srednje šole prejele 5.000 izvodov informativne brošure z naslovom Samopoškodbeno vedenje. Kako ga lahko razumemo in pomagamo. Prejemniki brošure bodo tudi mladinski, zdravstveni in socialni delavci. »Različne strokovne službe, ki so zaradi svoje narave dela v neposrednem stiku z mladino, lahko mladostnikom, ki se samopoškodujejo, veliko pripomorejo pri soočanju s problemom in usmerjanju v nadaljnjo pomoč. V brošuri smo osvetlili samopoškodbeno vedenje z različnih zornih kotov, razloge zanj, najpogostejše načine samopoškodovanja, prepoznavanje tega vedenja, mite in resnice o tem pojavu, možne načine pomoči in osnovne informacije o službah, ki lahko nudijo pomoč mladostnikom, ki se samopoškodujejo,« je razložila Manca Kaliman, ena od štirih avtoric informativne brošure. Avtorice brošure so še Maja Cerar, Mateja Gaber in Tadeja Knez. »Razumevanje samopoškodbenega vedenja je osnova pravilnega pristopa k mladostniku in ukrepanja, zato smo se odločili, da v prvi fazi projekta povečamo osveščenost strokovnih javnosti. S samopoškodbenim vedenjem se na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje srečujemo pri vprašanjih mladostnikov v spletni svetovalnici www.tosemjaz.net in na srečanjih z učitelji. Potrebo po osvetlitvi te teme so izrazili tudi slovenski šolski zdravniki, ki so odgovorili na našo anketo o zaznavanju tega vedenja v šolskih ambulantah,« je dejala Nuša Konec Juričič, dr. med., predstojnica oddelka za socialno medicino in promocijo zdravja na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje.
Samopoškodbeno vedenje je vsako namerno poškodovanje svojega telesa. Mladostniki, ki se samopoškodujejo, ne zmorejo ubesediti svoje stiske, ampak jo sporočajo s samopovzročenimi modricami, urezninami, vbodi, opeklinami, praskami,… S samopoškodovanjem zmanjšujejo notranjo napetost, tesnobo in čustveno bolečino. Svoje rane in brazgotine skrivajo. Velikokrat ostajajo sami s svojimi stiskami.
Samopoškodbeno vedenje je običajno zapleten proces, ki ga mladostnik ne zmore razrešiti sam, ampak potrebuje ustrezno strokovno pomoč. Samopoškodovanje pri posamezniku ne predstavlja ključnega problema, čeprav se pogosto izrazi na ta način. Je predvsem simbol in simptom globlje stiske.
Samopoškodbeno vedenje je prisotno med otroki in mladostniki, a natančnih ocen o razširjenosti pojava pri nas še nimamo. Po navedbah britanskih študij se samopoškoduje približno desetina britanskih mladostnikov. Projekt Inštituta za raziskave in razvoj Utrip bo v naslednjem letu prispeval tudi k bolj konkretnemu prepoznavanju problematike v Sloveniji. »Razumevanje logike pojavljanja samopoškodbenega vedenja je odločilnega pomena za učinkovito izvajanje pomoči. Ključni pri odkrivanju problema so mladostnikovi svojci, prijatelji, sošolci, učitelji, družinski in šolski zdravniki. Mladostnik, ki se znajde v hudih stiskah in jih ne zna izraziti drugače kot s samopoškodovanjem, vsekakor potrebuje pomoč. Najbolj potrebuje naše sprejemanje, pozornost, poslušanje, sočutje in razumevanje. K človeku, ki se samopoškoduje, moramo pristopiti skrajno spoštljivo in sočutno. Mladostnika v tej situaciji ne obsojamo ali kritiziramo. Lahko pa smo odločni v podpori in prepričanju, da je možno problem premostiti in poiskati strokovno pomoč. Pri tem lahko mladostnika v največji možni meri aktivno podpremo,« je priporočil Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt, direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor. Kako pomembno je razumevanje in iskreno sprejemanje mladostnika, ki se samopoškoduje, je potrdila socialna delavka Mateja Gaber, članica projektne skupine in soavtorica brošure, ki se je kot srednješolka sama soočala s samopoškodbenim vedenjem:
»Samopoškodovanje je bilo zame, kot je tudi za mnoge druge mladostnike, strategija preživetja. Z rezanjem sem duševno bolečino prenesla v fizično. Svoje poškodbe sem skrivala s povoji ali z dolgimi rokavi. Ravno zaradi skrivanja je samopoškodovanje težko prepoznavno in razvidno. Mladostnike je strah, kako se bo odzvala okolica. Živimo namreč v svetu, v katerem se poudarjata lepota in uspešnost – soočamo se z visokimi normativi družbeno sprejemljivega in družbeno zaželenega. Samopoškodovanje ne ustreza tem normativom, zato se nekateri mladostniki zapirajo v svoje sobe, vase in ostajajo sami s svojimi stiskami.
S samopoškodovanjem sem se borila skoraj tri leta. Problem sem se naučila obvladovati šele s pomočjo svetovalnega procesa. Rezanje sem uspešno nadomestila z igranjem kitare, pisanjem dnevnika ter sprehodi. Uspela sem, ker sem imela okoli sebe ljudi, ki so znali videti v meni moč in so me znali spodbuditi. Imela sem srečo. Skozi izkušnjo, ki jo imam, bi rada opozorila, kako pomembno je, da znajo odrasli primerno odreagirati v odnosu z mladostnikom, ki se samopoškoduje. Če želimo pomagati, moramo razumeti težavo, s katero se mladostnik sooča. Odrasli mu moramo dati pravico do njegovih čustev in njegove resničnosti. Pogosto je dovolj že to, da mu prisluhnemo in ga skušamo razumeti. To lahko naredimo kot prijatelji, učitelji ali starši.«
