Minulo nedeljo so zaznamovali blagoslovi v šope ali butare povezanega pomladanskega zelenja ali oljčnih vej, kar je razširjeno po vsej Evropi že od 9. stoletja dalje. Gre seveda za cvetno nedeljo (tudi cvetnico), zadnjo nedeljo pred veliko nočjo, največjim praznikom v krščanstvu, ki obenem uvaja dneve velikega tedna. Prvi dan velikega tedna je torej cvetna nedelja, ko bogoslužje poudarja Jezusov slovesni vhod v mesto Jeruzalem.
Katoličani verujejo, da se je z prihodom Jezusa Kristusa v Jeruzalem (na cvetno nedeljo), v resnici začelo uresničenje Jezusovega kraljestva, kraljestva ljubezni in miru, ki bo zavladalo v srcih vseh ljudi. Cvetna nedelja pa je tudi uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja, zato se pri maši bere daljše poročilo o Jezusovem trpljenju – pasijon (pogosto v nekoliko dramatizirani ali peti obliki). Ta praznik je torej neločljivo povezan z velikim petkom in Kristusovim vstajenjem.
Izvor obredov cvetne nedelje, zlasti procesije, zelenja in branja evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju, sega v bogoslužne navade jeruzalemske Cerkve iz 4. stoletja. Slednje je botrovalo tudi vzorcem sedanjih obredov, ki so bili prenovljeni po drugem vatikanskem koncilu. Obred se začenja z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, nato pa ga navadno v procesiji med petjem slavilnih pesmi nesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki izbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah in ga blagoslovljenega nesejo domov.
Cvetnonedeljsko butaro številni izdelujejo iz določenih vrst in določenega števila šibja oziroma rastlinja, povezanega v šop, okrašeno s pecivom, jabolki, pomarančami, trakovi ipd. Blagoslovljenim cvetnonedeljskim butaram so ljudje od nekdaj pripisovali posebno moč, predvsem na podeželju so bile pomembne celo leto. Poleg izoblikovanih predstav o njihovih čarobnih močeh, so veljale za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi, uroki, njihova vloga ni bila nič kaj manj pomembna tudi pri živinoreji in poljedelstvu.
Sestavne dele butar so nekdaj uporabljali za zdravljenje ljudi in domačih živali ter pri obeleževanju koledarskih šeg in šeg življenjskega kroga, s njihovo pomočjo so celo prerokovali. Vera v njihovo čarobno moč je po II. svetovni vojni začela zamirati, a verniki jih na cvetno nedeljo še vedno prinašajo blagoslavljat v cerkev, tradicionalni načini uporabe so marsikje še vedno živi. So pa cvetnonedeljske butare v preteklih desetletjih dobile nekatere nove funkcije, kot so prikazi izdelovanja butar, razstave, ipd.. Cvetnonedeljske butare se v različnih delih Slovenije razlikujejo glede na sestavo in obliko, različna pa so tudi njihova poimenovanja.
Cvetna nedelja je tudi dan, ko mnoge krščanske skupnosti na slovenskem tekmujejo, kdo bo naredil večjo ali lepšo butaro. V petek pred cvetno nedeljo smo obiskali župnijo sv. Peter po Sv. gorami v Bistrici ob Sotli, kjer se domačini že skoraj desetletje in pol zbirajo k izdelovanju in postavljanju butare. Spremljali smo celoten postopek izdelave, s krašenjem in postavljanjem butare, ga tudi posneli ter pripravili nekakšen dokumentarni video posnetek. Obenem smo za komentarje o sami izdelavi in simboliki prosili domačinko Mihaelo Vračun in župnika Damjana Kejžarja.
Video posnetek si lahko ogledate in mu prisluhnete spodaj, pod njim pa si lahko ogledate tudi galerijo fotografij, posnetih na dogodku.
