Okrogla miza, ki jo je spretno vodil predsednik ZSPM Roblek, je bila bolj slabo obiskana. Slomškova dvorana je bila na pol prazna, medtem ko je bilo zunaj pod prireditvenimi šotori in ob šankih že dodobra veselo in glasno, tudi plesalo in vriskalo se je že. Nekoliko presenetljivo je začel z dobrodošlico ponkovški župnik, pa čeprav je v prvi vrsti sedel tudi župan Diaci. Ni pretirano »težil« s Slomškom, je pa ustvaril vtis, kot da ima Cerkev roko nad podeželsko mladino.
Za mizo so sedeli predstavniki ministrstva in KGZ, sicer le manj znana rezervna ekipa, zato sta bila prva govorca Erjavec in mladi kmet Sedminek. Erjavec je povedal, da nova evropska kmetijska politika, ki se prične uveljavljati leta 2014 (Zeleni paket, trojni kolobar, ekološka praha, trajno travinje …), prinaša sicer malenkost manj denarja (11 %), toda na kmetijstvo v Sloveniji ne bo bistveno vplivala. Sedanje subvencije bodo nadomeščene z enotnim zneskom na hektar, ki pa ga bo potrebno utemeljiti z »zelenimi ukrepi«. Šele po letu 2020 bo EU morda začela subvencionirati proizvodnjo.
Razprava se je seveda vrtela samo okrog denarja, zlasti okrog spodbud za mlade prevzemnike kmetij in zgodnjega upokojevanja (da je 70.000 € razpoložljivih sredstev težko realizirati …), pa da denar ne gre v prave roke in ne za prave namene (največkrat trgovcem z mehanizacijo in za razne projekte, dokumentacijo …). Nezadovoljstvo s subvencijsko politiko je sicer bilo zaznavno, toda slovenski kmetijci niso sledili spoznanju mladih francoskih kmetovalcev (Erjavec), da naj jih EU in država prenehata »matrati« s subvencijami, ker te potrebujejo le državni birokrati. Na travniku pod Slomom je Intereksport razkazoval svojo mehanizacijo, težke kmetijske stroje, traktorje z do 350 konjskih moči, vredne tudi do 250.000 €. Le kdo in kako si jih lahko racionalno privošči? S tem vprašanjem sem se obrnil na kmeta Bučarja iz Zagaja, ki razpolaga z eno od takšnih »mrcin«, pa se je namesto pojasnila hudo razjezil, ker da z menoj nima kaj razpravljati, ker nimam pojma, kaj so subvencije in kaj nepovratna sredstva … Kar je v bistvu res, sem pa vsaj razumel, od kod denar. Naša država pa res ne zna z njim.
Otvoritvena ceremonija je bila skromna, govorov pa tako ali tako ni nihče poslušal. Tudi nastop mladega šentjurskega folklornega društva Lindvar ni bil bogvekaj.
Tekmovanja so bila domiselna in zabavna (skreirali so jih Juri Kopinšek, Rok Pevec in Boštjan Brečko), so se pa zavlekla tja do zgodnjih večernih ur. Tekmovanje koscev in grabljic (odlično sta se odrezala domačina David Podkrajšek in Kolarjeva) je bilo še dokaj resno, potem pa je začelo prevladovati z maligani spodbujeno veselično druženje. Kar je bil očitno tudi prvi namen prireditve.
Gostinska ponudba je bila kar pestra (pečen vol 8 €, bograč 4 €, točeno pivo 2 €, društveno vino 7 € … pasulj, čevapčiči). Zanjo je poskrbelo Gostišče Miran, člani domačega DPM pa so v celoti poskrbeli za strežbo.
Blanka Pevec, predsednica DPM Šentjur: »V prireditvi je skoraj leto dni našega dela. Brez hrane in pijače nas stane okrog 15.000 €. Večino bomo pokrili s sredstvi sponzorjev (ZPMS, KGZ, občina, Intereksport …). Gostišče Miran nam je priskočilo na pomoč pri gostinski ponudbi, vino pa smo točili naše društveno, lani smo namreč imeli svojo trgatev. Z udeležbo in potekom prireditve sem povsem zadovoljna.«
FK / Šentjurske novice, 27. 7. 2011
