Pred 21. decembrom, ko se je Tonetu Kukoviču začelo 101. leto življenja, je bila pri Podgrajskih kar gneča; vsi z županom Diacijem na čelu smo se skorajda čutili dolžni spomniti se njegpve častitljive obletnice.
Življenjska pot Podgrajskega Tonača ni bila posuta z rožicami, toda tudi sedaj, če pogleda nazaj, ne ve, kaj bi bilo mogoče narediti drugače. Leta 1914 mu je Doberdob vzel očeta, tri male otroke je mati preživljala z eno kravico in s tavrhi pri sosedih, v prvem letu 2. svetovne vojne je izgubil ženo. Kot železničar se je uspel izogniti mobilizaciji tako v nemško vojsko kot k partizanom in na železnici, kjer je bil, kot sam pravi, večkrat pijan kot trezen, je dočakal penzijo. Zdaj živi na svojem domu v Kamenem v krogu svoje družine, na nogah, čvrst in nasmejan, vsak dan zrihtan kot maneken, je povedala snaha. Rad se poheca in tudi takoj pove kakšen masten vic. Čeprav komaj 30-leten, se v drugo ni poročil, »ker je bilo na panu toliko lušnih deklet«, ki se jih sploh ni branil.
G. Tonač, vaš recept za dolgo življenje?
Veliko delat pa malo jest. Ja, pa prezgodaj ne smeš umreti, se je hudomušno nasmejal.
Hrana?
Včasih smo jedli zelje pa krompir, danes pa nimam nič proti piški ali šniclu.
Akohol?
Štamparlek zjutraj in nič več. Pravijo, da bi mi škodilo
Časopisi, TV?
Vse gledan in preberem, ampak vam rečem, da bi dal vse tiste tam kar postreliti, samo nekaj kregajo se. Pa tiste bogataše z velikanskimi plačami, ki ožemajo ubogega delavca, tudi. Janša je nekako še bil, zdaj pa bo menda tudi on šel v arest
Ste verni, se bojite smrti?
O nekdaj sem spoštoval božjo postavo, smrti pa se prav nič ne bojim. Ne tam zgoraj ni nič, če pa bi kaj le bilo, bi pa tako prišel v nebesa, ker sem brez greha, ha, ha. Ja, resno, če bi obnemogel, bi si prerezal vrat. Se mi pa že zdaj tu in tam dogaja, da bi se kar rad poslovil.
Ampak, sva se vseeno dogovorila za naslednji intervju – leta 2020.
t/f: FK / Šentjurske novice, 21. 12. 2010
Samo zanj v nebesih ne bodo kuhali – Novi tednik, 28. 12. 2010
