V gostišču Kovač v Šentvidu pri Planini je na prvo decembrsko soboto praznovala svoj 100. rojstni dan Karolina Ulaga iz Planinske vasi. Na njeno slavje so se pripravljali kar nekaj časa – sodeloval je domala ves kraj z društvi in posamezniki, med katerimi velja omeniti glavno organizatorico Pavlo Tonjko. Bilo je nadvse prisrčno, k temu pa je pripomogla tudi sama slavljenka s svojim zahvalnim govorom, lastno pesmijo in otvoritvenim plesom z drugim najstarejšim članom planinskih upokojencev, 83-letnim Antonom Tovornikom. Hudomušno in preudarno je povabljencem delila nasvete za dolgo življenje, ki jih je stresala kot iz rokava.
Ob tej priložnosti so ji prišli čestitat župan občine Šentjur Marko Diaci, predstavniki kraja in vseh domačih društev. Kako imajo Karlino, kot jo sicer kličejo, radi, dokazuje dejstvo, da se je ob tem jubileju njen obraz »pojavil« tudi na poštni znamki. Sicer pa so ji za ta večer pripravili številna presenečenja. S podoknico so ji voščili šentviški pevci, za drugo presenečenje so poskrbeli Slamjeki, ki so ji zapeli in voščili v imenu DU Planina pri Sevnici. Njihov predsednik Janko Kovač ji je predal jubilejno plaketo in ji čestital tudi v imenu Zveze društva upokojencev Kozjansko. Tudi sv. Miklavž jo je obiskal s polno košaro želja po zdravju.
Karlinca, ki sicer ni želela, da bi praznovanje potekalo v popoldanskem času, češ, da je za »fešte« primerna le noč in kdo je še videl podoknico peti pri belem dnevu, takšnih presenečenj ni navajena. Kako naj bi bila, ko pa je njena življenjska pot potekala v preprostem in delovnem slogu. Skromnost je bila skupaj z njo položena v zibel davnega 7. decembra 1910 leta v bližini sedanjega doma, na Lipi. Za kruhom se je podala že pri 14 letih in delala kot sezonska delavka od jutra do večera. Pri 27 letih se je poročila z Alojzom in v Planinski vasi 23 sta skupaj ustvarila skromen dom. Rodila sta se jima sin Jože in hči Angelca, a družinsko srečo je skalila vojna vihra. Tako, kot je izgubila očeta v 1. svetovni vojni, je v drugi izgubila moža, ki je padel v 9. brigadi na Dolenjskem. Z otrokoma je ostala sama sredi vojnih grozot, ki so ji zaradi požiga vzele še dom. Z otrokoma je morala nazaj na Lipo, kjer je bila hiša že polna otrok, tudi sosedskih. Karlina se je z hčerko Angelco na sedanji dom vrnila leta 1950, medtem, ko se jima je Jože pridružil nekoliko kasneje.
In kakšen je delovni dan Karlince Ulaga še danes? Skupaj s sinom in hčerko (skupaj jih štejeta okoli 140 let), kateri občasno ponagaja zdravje, živijo složno in mirno življenje. Vstane okrog osme ure, zajtrkuje, skupaj spijejo kavico ali čaj, seveda pa tudi kaj »kratkega«, najraje borovničke. Njene prehranjevalne navade so še vedno preproste, saj najraje uživa fižol in krompir, ki ga pridela sama na svoji njivi ob hiši. Za žejo in dobro kri spije kakšen kozarček cvička ali jeruzalemčana kar sede na topli peči. A, pretirava nikoli. Ima veliko prijateljev, ki jo tudi obiskujejo na domu, občasno pa jo obiščejo tudi vnuki. Karlinca ima rada tudi živali, njej najbolj zvesta pa je muca Pika, ki z njo tudi spi. Na praznovanju so okoli osemdesetim povabljencem prebrali tudi njen življenjepis, na katerem je naveden še en njen recept za dolgo življenje, ki se glasi:«Delati je treba, ne pa kar ležati in lenariti. Pa motiko moraš imeti, a, ne preveliko!«
Majda Rezec
*Na fotografiji dve izmed veselih presenečenj, ki so ju jih pripravili čili stoletnici
