Karel Herič iz Ješovca pri Šmarju je v nedeljo, 17. oktobra, praznoval svoj 99. rojstni dan. V soboto so mu presenečenje s svojim obiskom pripravili pevci iz skupine Petkaši, v kateri je tudi sam dolga leta prepeval, v nedeljo je bila hiša v Ješovcu polna sorodnikov, ki so očetu, dedku in pradedku prišli voščit za visoki praznik, v ponedeljek pa jih je v družbi Francija Novaka in Marije Kamenšek iz Društva upokojencev Šmarje pri Jelšah obiskal župan Jože Čakš. Ob pogledu na vitalnega, vedrega in razigranega gospoda, si nihče ni mislil, da se bodo že čez slab teden ponovno zbrali v Ješovcu. Karlovo srce je prenehalo biti 22. oktobra, le pet dni po njegovem rojstnem dnevu.
Stari ata so vedno bili veseli družbe, radi so se pošalili, zapeli in pripovedovali zgodbe. Ob vsakem družinskem srečanju jih je čakalo posebno mesto za omizjem in vsi smo komaj čakali, da bodo obudili spomin na kakšno pripetijo iz mladostnih dni. Tako je bilo tudi v nedeljo. Čeprav smo se ob njem zbrali le najožji sorodniki, nas je bilo skoraj 40. Tisti lesk v očeh, ki so ga stari ata vedno nosili v sebi, je takrat sijal še bolj močno. Veseli so bili našega obiska in mi smo bili veseli in ponosni, da nas še vedno razveseljujejo, tako kot to znajo le oni. Ko smo odhajali vsak na svoj konec, smo si obljubili, da, če ne prej, se ob letu osorej in na praznovanju 100. rojstnega dne zagotovo spet vsi zberemo. A zbrali smo se že prej …
V ponedeljek sem jih ponovno obiskal. Teta Marica me je prosila, da bi naredil kakšno fotografijo in posnetek ob obisku, ki je bil napovedan popoldne. Najstarejšemu občanu so prišli voščit župan Jože Čakš ter Franci Novak in Marija Kamenšek iz Društva upokojencev Šmarje pri Jelšah. Že ob čakanju na goste sva s starim atom v pogovoru načela številne teme. Ob odličnem spominu na dogodke iz svoje mladosti so z neverjetnim zanosom spremljali aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu. Nikoli se niso odpravili spat preden jim je voditelj Odmevov preko TV ekrana voščil lahko noč. Tako je čas do prihoda župana hitro minil. Kot vsakega gosta, so se tudi njih stari ata neizmerno razveselili. Ob kuhinjskem omizju so pripovedovali zgodbe, nazdravili in zapeli, županu pa so celo zložili prav posebno zdravico. Veseli so bili daril, še posebej knjig, saj so vedno radi prebirali, še posebej takšna dela, ki obisujejo območje Obsotelja in Kozjanskega ali preprosto kmečko življenje skozi čas.
Ko so gostje odšli, sem postavil kamero na stojalo, jo vklopil in začel intervju s starim atom. Povedali so mi marsikaj zanimivega, obudili spomine na svojo mladost, ki so jo preživeli kot najmlajši izmed 8 otrok na Brecljevem, o 1. in 2. svetovni vojni, o številnih preizkušnjah, ki jim jih je namenilo življenje in še marsičem. Še dolgo potem, ko je prostora na spominski kartici zmanjkalo, so pripovedovali o času in ljudeh, ki se ga spomnijo le še redki. Že v večernih urah sem se odpravil domov. Stisnil sem jim roko in oni so mi, tako kot vedno, tudi tokrat rekli: “Pa le pridi še kaj.”
V petek, ko sem material, posnet v ponedeljek že skoraj obdelal in ga pripravljal za objavo, me je presenetil telefonski klic. Sporočili so mi, da je naš stari ata v 100. letu starosti za posledicami srčnega infarkta umrl. Najprej se mi je novica zdela neverjetna, saj so še nekaj dni prej bili polni življenjske energije. A usoda je želela tako. Posnetka takrat nisem končal, niti ga nisem nameraval. Ob spodbudi sorodnikov, da je ta material predragocen, da bi šel v pozabo, pa sem se odločil, da pogovor vendarle objavim.
Naj si ob koncu sposodim besede Marka Veršiča o našem starem atu na pogrebni maši: “Ko sem razišljal o besedah ateja: Zdaj še gre, kako bo pa na starost, se mi je zdelo, da mu je Bog res naklonil večno mladost in nikoli ne bo vedel, kako bo na starost, saj ni pustil, da bi ga življenje postaralo. Res je korak postajal počasnejši, res je hrbtenico ukrvilo, pa zadnje dni položilo tudi v poseljo. Ni pa moglo vzeti tistega, kar je res vredno – volje, moči in mladosti.”
Staremu atu v spomin, pravnuk Marko
