V okviru Tednov vseživljenjskega učenja je Knjižnica Šmarje pri Jelšah gostila predavanje z naslovom Vilinska dolina in svetlišča narave med Sotlo in Savinjo. V njem so se združeno predstavili »varuhi« različnih območij naravne, s katerimi so sami globlje povezani.
Vilinsko dolino je predstavil Bogdan Rahten, o svetih prostorih Boča je spregovorila Darinka Lorger, o raziskovanju megalitov na Žusmu je spregovorila Andreja Križan – Lipnik, o megalitih na Planini pri Sevnici je spregovorila Monika Škoberne, na koncu pa je svoje rodovno posestvo v bližini Ponikve predstavila Romanca Rečnik.
Vse sogovornike druži to, da so po spletu različnih okoliščin zaznali »nekaj več« in temu potem tudi sledili. Njihove zgodbe kažejo tudi na to, kako bogato je območje, na katerem živimo in kako pomembno je, da nanj gledamo celovito ter ga temu primerno spoštujemo in negujemo.
Bogdan Rahten, tudi naš dolgoletni sodelavec, je pred dobrim desetletjem na povabilo prijateljic, s katerimi je sodeloval pri projektu Drevesne zgodbe, začel zahajati v kanjon Kozarice pod vznožjem Resevne, kjer se da v poletnih mesecih najti ohladitev v tolmunih.
Na poteh po rečici ni mogel mimo odpadkov, ki so »krasili« vintgar v smislu priročnega smetišča, čeprav gre obenem za območje Nature 2000. Z nekaj dobre volje je bilo teh odpadkov vedno manj. Lansko poletje se vreča ni več napolnila in kot da je bilo to prelomna točka …
Prijateljica, navdušena nad njegovo interpretacijo in doživetjem prostora, mu je predlagala, da bi v soteski gostil skupino njenih znancev. Zlahka je sestavil zgodbo, ki jo v obliki celostnega doživljajskega vodenja pripoveduje skozi štiriurno potovanje po vintgarju in jo sedaj ponuja kot možnost poglobljenega zelenega turizma, ki ima po besedah nekdanje direktorice Slovenske turistične organizacije Ilone Stermecki pri nas največjo perspektivo za razvoj.
Ob srečanju z rojem kačjih pastirjev, ki nosijo močno simboliko, se je ponudilo tudi ime – Vilinska dolina, in ravno subtilnejša plat naše biti pride na račun skozi popotovanje po rečici, v kateri je moč srečati tudi potočne rake – jelševce.
Sledilo je še kup sinhronosti, ki so ga vodile, da raziskuje naprej. Tako je denimo v knjigi Marka Pogačnika, Slovenija čudežna, o Rifniku, ki se ga Kozarica dotakne v spodnjem toku, ko pred tem obroblja severno in vzhodno stran Resevne, zapisano, da gre za vilinsko goro. Največ »goriva« pa so mu dali odzivi obiskovalcev, kot npr.: “Pristop, ki ga ubirata z Nino, je igrive narave in zato omogoča tudi igrivost pri udeležencih”, ali: “Ravno to prvinsko izkustvo je tisto
največ, kar nam je bilo dano na tem
popotovanju. Še pridem!”
Po njegovem je pot najbolje opraviti bos, saj to prinaša številne blagodejne učinke, med drugim tudi povečano senzorično zaznavo. Vse skupaj se konča pri naravnem oltarju, ki je del ogromne strukture, ki na moč spominja na zmaja.
Darinka Lorger je predlani izdala knjigo Obrazi Boča, ki nosi podnaslov Vodnik do svetih prostorov gore.
Pred leti je bilo njeno zdravje šibko, tako da so ji napovedali skorajšen »odhod«. Ob prizadevanjih za ozdravitev je v meditaciji prejela informacijo, da naj obišče Boč. “V prisotnosti neverjetnih naključij so se mi začeli odkrivati sveti prostori Boča, kjer sem se lahko povezala z inteligenco narave in božansko inteligenco. Ljubezen tam je bila tako močna, da sem v globini jam in gozdov, ki sem jih znova in znova obiskovala, jokala še leta in leta,” je dejala.
Njeni obiski Boča so postali stalnica, prejemala pa je tudi vse več in več informacij. Bitjem Boča je dala obljubo, da bo spisala duhovni vodnik po Boču in po 12 letih ji je to tudi uspelo. V njem je predstavljenih prvih 12 svetih prostorov, 12 kvalitet, ki vračajo človeku duhovno in človeško dostojanstvo.
Na temo skupnih dogodkov »svetlišč« med Sotlo in Savinjo pa je dodala: »Čarobnost je tista rdeča nit, ki povezuje sveti Svet. Čarobnost sodelovanja omogoča ljubezni na plano, da se predstavijo malce mistične vsebine in prostori. A so res mistični? Niso, saj predstavljajo in nagovarjajo človeka, da najde pok k sebi, nazaj k svojemu dostojanstvu. Naša mistična dediščina kliče, vabi, da prepoznamo darove, ki niso pogojeni z materialnim svetom, ampak z našo prvobitnostjo, ki je stkana iz vsega kar živi in ne živi. Čarobnost sveta so vse te čarobne povezave vidne in nevidne, ki jih zazna le ljubeče in odprto srce. Samo ljubezen je rešitev za človeka, ki premalo ljubi. Vse ostalo je iluzija.«
Andreja Križan Lipnik je predstavila zgodovino svojega poglobljenega odkrivanja Žusma, ki se je začela konec leta 2018. V letu 2020 je izdala knjigo z naslovom Nove zgodbe Žusma in s podnaslovom Megaliti te vabijo v svojo bližino, v kateri ti ponujajo čiščenje, zdravljenje, zaščito in uravnavanje notranjih duševnih procesov.
V njej je popisala spoznanja o žusemskih megalitih na način, da je podala pripovedi o dogodkih v tem času, o obiskovalcih Žusma, trudu ožje ekipe za ohranitev megalitov Žusma in tako skozi zgodbe razkrivala ozadje spoznavanja skrivnosti megalitov. Knjiga je pred kratkim pošla.
»Danes obiskujejo megalite Žusma številni ljudje. Tisti, ki že poznajo poti, prihajajo k megalitom sami ali s svojimi prijatelji, novozainteresirane pa vodim sama oz. v sodelovanju s člani ožje ekipe. Najpogosteje se dobimo ob sončnem vzhodu, čuječe pričakamo rojstvo jutra, nato pa se podamo v gozd,« je opisala eno od podrobosti. Poti Novih zgodb Žusma potekajo skozi pet lokacij megalitov, ki jih človek obišče in se ob tem predaja njihovim darovom. Prvi dve lokaciji sta namenjeni čiščenju, ostale tri zdravljenju, zaščiti in notranjem uravnavanju.
»Skozi vodene sprehode se obiskovalci učijo čuječega povezovanja z naravo, povezovanja z lastnimi občutenji, poglabljajo se v razmišljanje o prednikih, skozi katere se je življenje prelilo do njih in še o mnogih pomembnih življenjskih temah,« je poudarila.
Na Žusmu so po izidu knjige kot sekcija Društva Izviri Dobrina, poimenovana Megaliti Žusma, začeli obeleževati najstarejše praznike, ki so rezultati naravnih ciklov. Gre za praznovanje štirih sončnih dogodkov. Poleg tega se učijo raziskovati s kompasom, tudi z radiestezijskih nihalom, krepijo doživljanje in izražanje doživetij skozi različne kanale izražanja, tudi kot umetniški pristop.
Pomladansko enakonočje praznujejo tako, da oblikujejo ženski in moški krog in se poglabljajo v pomen krepitve vezi med ljudmi, nato pa skupaj pričakajo sončni zahod. V času poletnega solsticija se na Žusmu zberejo družine, vodeno obiščejo tri lokacije megalitov in se doživetju v naravi čuječe prepuščajo. Dogodek se zaključi s skupinskim opazovanjem sončnega zahoda. Ob jesenskem in zimskem enakonočju se ob sončnem vzhodu zberejo na Stolpu Ljubezni, pričakajo prihod sonca, nato pa se posvečajo tistemu, kar notranje svetli, ko je zunaj več teme. Poleg tega v času vseh sončnih dogodkov iščejo morebitne ujetosti sončnih dogodkov v kamen.
Na velikem kamnu, ki ga imenujejo križ in je nameščen na Velikem Špičku, so odkrili ujeta kar dva sončna dogodka. Ko sonce zjutraj posije na kamen, posije natančno skozi podolgovato režo.
»Vračanje v megalitska območja, človeka krepi psihično in fizično. Marsikdaj smo soočeni s pozitivnimi spremembami razpoloženja pri obiskovalcih, z navalom občutkov radosti, čudenja, odpiranju za nova spoznanja. Dobro shojene poti k megalitom kažejo, da so ti gosto obiskani.« V okviru sekcije menijo, da je pred njimi sedaj izziv formalnejšega pristopa k ureditvi poti in k pristopu vodenja k megalitom. Obenem je pozdravila ustanovitev zavoda Zvezdne poti.
Slednjega je predstavila Monika Škoberne s Planine pri Sevnici, ki ga je tudi ustanovila. Nastal je na podlagi dolgoletnega raziskovanja astroarheoloških pomnikov patra Karla Gržana na področju med Savinjo in Sotlo, severno od Save.
»Nima samo svet preko meja Slovenije pomnikov tega obdobja, kot so npr. egiptovske piramide ali Stonehenge, saj jih najdemo tudi pri nas, zato jih želimo predstaviti širši javnosti,« je poudarila.
Skupno gre za projekcijo 60 ozvezdij, opisanih v Gržanovi knjigi Kakor na Nebu, tako na Zemlji, ki je izšla s podnaslovom Zvezdne poti leta 2022. Najbolj znana je Orionova pot z ozvezdjem Bika na območju Jurkloštra. Prav tako so že nekaj časa znani prej omenjeni žusemski megaliti. Na Sevniškem so že pred leti zasnovali idejo poti po ozvezdju Ovna.
»Dozorel je čas, da ljudem pokažemo markantno ozvezdje Vodnarja na Planini,« je napovedala, da se ostalim zgodbam pridružuje tudi planinska. Njegova osrednja zvezda je Ampus, t.i. zvezdna pozicija Omikron. Obiskovalce očara s svojo velikostjo, obliko narobe obrnjene piramide oz. nakovala (nemško Ambus, op.). Pod njim so na zimski solsticij malo po poldnevu ujeli sončni žarek in ga fotodokumentirali, o čemur smo na Kozjansko.info tudi poročali.
»Očitno je dolgo pred nami živela civilizacija, ki je znala živeti v sožitju z naravo in nebom – postavitev gradišč na zvezdnih pozicijah, ki jih povezujejo grebeni oz. vezni zidovi, je služila harmonizaciji prostora v katerem so bivali. Povsod v širši okolici je opaznih veliko pomnikov te neolitske civilzacije, ki sega več tisoč let nazaj,« je naštevala govorka. Z zemljevidom in fotografijami bodo opisani v knjižici, ki jo pripravlja Karel Gržan. »S prehodom iz zodiakalnega obdobja Rib v obdobje Vodnarja postaja to področje toliko bolj aktualno. Ponuja priložnost za ponovno povezovanje z naravo in s seboj,« je zaključila svoj nastop. Pred kratkim so bili planinski megaliti predstavljeni tudi na jutranji oddaji na TV Slovenija.
Kot zadnja je na šmarski oder stopila Romanca Rečnik, ki se na od leta 1999 ukvarja z ekološkim kmetijstvom, njeno rodovno posestvo, ki se nahaja v Zagaju pri Ponikvi, pa je našlo tudi mesto v knjigi Vrt ljubezni, ki se je idejo rodila na enem od srečanj v šmarski knjižnici, o sami knjigi pa smo prav tako poročali.
Posestvo, na katerem vse delo potega ročno in brez kakršnihkoli kupljenih dodatkov, pa je bilo sprva najbolj znano po žlahtnih orehih iz katerih Romanca ustvari marsikakšno dobroto, svoj kulinarični koncept pa imenuje živa hrana. Njene stvaritve, ki so prepoznavne pod imenom Ludus Natuarae oz. Igra narave, zlahka najdejo pot tudi v oddaljene države. Ena od potic je potovala celo na Japonsko.
V zadnjem času je posestvo vse bolj poznano po velikem kamnitem krogu medicine Zemlje, ki ga sestavljajo kamni z Boča, ki jih je dala pripeljati pred dvema desetletjema. Malo pred začetkom svetovne koronske zgodbe pa jih je ob pomoči radiestezista Mirka Čandra iz Šentjurja naposled postavila. Obiskovalcem posestva predaja sporočila kamnov v smislu kje imajo neravnovesje in kako ga vzpostaviti.
Druga velika posebnost je planetarno orientirana 7-kraka zvezda, ki jo omejujejo čebelji panji. Sama je na tem področju izučena v tujini, čebele pa v panjih nimajo satnic ali drugih ovir. Z vedskim čebelarjenjem, o katerem tudi predava, pridobiva t.i. eterski med, ki ima blagodejne učinke. Podobno se dogaja tudi z obiskovalci, ki se predajo meditaciji na sredini zvezde, saj so izpostavljeni čebeljim frekvencam.
Vse skupaj se dogaja pod piramido iz bezgova lesa, katerega blagodejnost so cenili že predniki, dodani pa so ji tudi bakreni obroči. Piramido je predstavila tudi obiskovalcem v Šmarju, izdelala pa sta jo Čander in Tina Erjavec.
Tudi ona se povezuje v lokalnem okolju, in tako je k sodelovanju povabila moderatorja večera, s katerim ob poletnih nedeljah ponujata celodnevno doživetje.
Po dogodku so si bili mnogi obiskovalci, kakor tudi govorci enotni, da so tovrstna povezovanja koristna in da bi to veljalo nadaljevati.
