S tem naslovom je bil na današnji dan pred 15 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Delavci mestinjskega podjetja Bohor les še vedno čakajo stečaj. V podjetju od maja ne delajo več, plače so presahnile že mesec prej, obljube vseh tistih, ki so jim obljubljali stečaj, pa se niso uresničile. Zato so se včeraj, ko jim je potekel ukrep čakanja na delo, spet zbrali pred tovarno. Veliko botrov, kilavo dete. Nekako tako bi lahko povzeli dogajanje v Bohor lesu v zadnjih nekaj tednih. Že nekaj časa je delavcem stečaj obljubljal direktor Peter Pusser. Ker njegovim obljubam sindikat ni več zaupal, je stečaj želel v imenu delavcev sprožiti sam. A od stečaja ni še ne duha ne sluha, saj postopek vložitve predloga za začetek stečaja še zdaleč ni enostaven. Sploh, če ga vložijo delavci. Direktorju zato, ker ni denarja na računu, ne bi bilo treba plačati predujma za začetek stečajnega postopka, medtem ko bi ga delavci, ki so sicer bili lani že pol leta brez plač, morali plačati! Zato so v preteklih dneh sindikalisti iskali delavca, ki na tem svetu res nima prav nobenega premoženja – le-ta bi lahko namreč tudi brezplačno vložil predlog za začetek stečajnega postopka. Veliko vprašanje pa je bilo tudi, kaj naj zdaj, ko se je iztekel ukrep čakanja na delo, delavci sploh storijo. Naj še naprej čakajo doma in s tem kršijo delovne obveznosti? Naj pridejo v službo in stavkajo? Ta možnost je bila včeraj tako ali tako onemogočena, saj so bila vrata tovarne zaprta. Je pa direktor le poklical sindikalnega predsednika Boštjana Miheliča in mu zagotovil, da bo ukrep čakanja na delo podaljšal. A ker, kot rečeno, direktorju delavci ne zaupajo več, so se za vsak slučaj včeraj oglasili še pri pristojni delovni inšpektorici ter ji razložili, da na delo tako ali tako ne morejo.
Kdaj se bo agonija delavcev vendarle končala, tako še ni znano. Po novih obljubah bo stečaj v tem tednu vendarle vložen. A ker ga ni predlagal sam lastnik oziroma poslovodstvo, bo sodišče slednjima najverjetneje še dalo možnost, da se podjetje dokapitalizira. To pa lahko traja tudi mesec ali dva.
Rozmari Petek, foto: Polona Bercko, Novi tednik, 25. 5 2010
