Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne je Muzejsko društvo Kozje 9. maja v Kroflnovem mlinu odprlo razstavo z naslovom Naši izgnanci 1941/1942. Namenjena je spominu na več kot 60.000 Slovencev, ki so bili med letoma 1941 in 1944 izgnani iz svojih domov po okupaciji. Med njimi kar 86 odstotkov prebivalcev območja Obsotelja in Kozjanskega, tudi iz takratnih občin Buče, Bistrica ob Sotli in okoliških krajev.
Vse to je potekalo po t. i. Himmlerjevem načrtu za preselitev narodov (Generalplan Ost), ki je bil del širše nacistične politike etničnega čiščenja. Slovenci so bili po tem načrtu razglašeni za neprimeren narod, ki naj bi ga iz strateških območij odstranili, da bi tam naselili »čistokrvne« Nemce.
Predsednik Muzejskega društva Kozje, Gabrijel Krofl, je pojasnil, da je nemški okupator načrtoval izgon kar 220.000 do 260.000 Slovencev, kar bi pomenilo skoraj tretjino prebivalstva takratne države. Na koncu je bilo izgnanih 63.000 ljudi – 45.000 jih je končalo v Nemčiji, 10.000 na Hrvaškem in 7.500 v Srbiji. Med izgnanci je bilo več kot 20.000 otrok, mlajših od deset let. Za tako majhen narod je bil to boleč udarec.
Izgon je potekal v treh valovih. Prvi so bili izgnani duhovniki, nato učitelji, odvetniki in bančniki pogosto brez vsakega opozorila. V nadaljevanju so ljudje morali prestati tudi pregled pred t. i. rasno komisijo. V želji po boljšem življenju so nekateri ob odhodu Nemcem pustili ključe svojih hiš in celo gospodarskih poslopij, vendar jih je ob vrnitvi marsikje čakala pogorišča ali pa so domačije zasedli drugi.
Razstava v Kroflnovem mlinu prikazuje obsežen nabor dokumentov, fotografij in osebnih zgodb ljudi, ki so trpeli zaradi nasilnega izgona. Med najdragocenejšimi eksponati razstave je redka spominska knjiga Ivanke Maček, ki je bila leta 1942 izgnana v nemško delovno taborišče. V taborišču v Bambergu, kjer je bila nastanjena v samostanu, si je z zaslužkom kupila knjigo, blago in volno ter ustvarila ganljivo zbirko zapisov iz let 1944 in kasneje. Prvi zapisi so datirani v junij 1944, velik del pa je nastal tudi avgusta istega leta, torej po zavezniškem bombardiranju Bamberga.
Zapisane misli razkrivajo močno domoljubje, vero in hrepenenje po domu. Med vpisanimi strani se nahajajo tudi verzi slovenskega pesnika Simona Gregorčiča, ki jih je v knjigo zapisala njena prijateljica Marija. Posebej izstopa ganljiv verz:
Gorje mu, ki v nesreči biva sam,
a srečen ni, kdor srečo uživa sam!
Imaš li, brate, mnogo od nebes,
od bratov ne odvračaj mi očesi!
Duh plemeniti sam bo nosil boli,
a sreče vžival sam ne bo nikoli.
Odpri srce, odpri roke,
otiraj bratovske solze,
sirota olajšuj gorje.
Njena hči Marica Bah, je s svojim pričevanjem še dodatno osvetlila pomen tega osebnega in zgodovinskega spomenika.
Svojo osebno zgodbo je obiskovalcem razstave predstavil tudi gospod Jože Gradišek, danes 90-letnik, ki je prav tako doživel izgnanstvo.
Razstava Naši izgnanci 1941/1942 tako ni le zgodovinski prikaz, ampak opomin in poklon vsem, ki so prestali trpljenje izgona. Ohranja spomin na tragične dogodke, ki jih ne smemo pozabiti, in poudarja pomen ohranjanja narodne in kulturne identitete – tudi v najtežjih časih zgodovine. Razstava bo na ogled do konca leta, zato so vsi vljudno vabljeni, da si jo ogledajo in poglobljeno spoznajo usode številnih Slovencev, ki so bili v času druge svetovne vojne nasilno izgnani iz svojih domov
