S tem naslovom je bil na današnji dan pred 55 leti objavljen prispevek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Razgovor z Milošem Klanjškom, direktorjem “Jelše”
Kljub prijetnim vtisom, ki jih dobi občan ob pogledu na dokaj lepo založene izložbe, letijo na trgovino ostre kritike.
Kako pa je ob tem tistim, ki odgovarjajo v maloprodajnih trgovinah, v trgovskih podjetjih? Včasih je morda celo nerodno opravičiti različna stanja? Direktor trgovske ga podjetja »Jelša« v Šmarju, Miloš KLAJNŠEK se je nekoliko sramežljivo nasmehnil, ko smo ga vprašali, kaj v njihovih trgovinah najbolj vznemirja občane?
— Cene! Kaj pa drugèga? Vznemirjajo jih različne cene. Veste, ne moremo nabaviti blago neposredno pri proizvajalcu. Želeli bi celo neposredno od kmetovalcev, zlasti jajca, pa ne dobimo dovoljenja. V poslovalnicah so včasih različne cene za enake artikle, seveda, toda to je odvisno od tega, kje je poslovalnica nabavila blago.
— Vi podpisujete navodila, okrožnice v podjetju in tako sprožite verižno reakcijo tja do potrošnika; vas je kdaj srce zabolelo?
— Še ni tako dolgo. Težko sem podpisal okrožnico o 10 odstotnem zvišanju cen za premog. So pa tudi veseli trenutki, ko podpisujem dokumente za širitev naše trgovske mreže, zlasti za urejevanje blagovnice v Rog. Slatini, ki je že pod streho, in priprave za trgovski paviljon v Podčetrtku. Promet narašča, potrošniki so bolj zadovoljni.
— Kako pa pri svojem delu čutite dejavnost občinske skupščine?
— Prijetno, če pogledam po Šmarju. Kraj se je polepšal, dosti je novega. Razjezi pa me, če odvijem vodovodno pipo.
— Večkrat govorimo o sosedskih odnosih med občinami, o solidarnem reševanju skupnih nalog. Kaj svetujete?
— Zdi se mi, da bo potrebno presneto trezno delo. Sodelovanje je nujnost.
— Šmarska občina je soustanovitelj CT. In vaše mnenje?
— Edino pravilno. Občina, ki ne čuti povezanosti za medsebojno obveščanje javnosti na celjskem območju, ne čuti stvarnosti. Interesi ljudi so široki in želijo vedeti, kaj se dogaja še pri sosedih.
Celjski tednik, 12. 2. 1965
