S tem naslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Sedem mesecev je Zdravstveni dom v Kozjem brez zdravnika
Kozjancem je prekipelo. Leta dolgo se že otepajo s problemi neurejenega zdravstvenega varstva, zadnjih sedem mesecev pa so potrpežljivo čakali, od kod bo prišel kak zdravnik v njihov nov Zdravstveni dom. Zdravnica, ki je sicer redno zaposlena v njem, je na porodniškem dopustu. Nadomeščujoči zdravniki pa so prihajali in odhajali. Največkrat po umiku vlaka brez voznega reda. Čeprav je bilo na vratih Zdravstvenega doma zapisano, da bo zdravnik ta in ta ordiniral od te do te ure, so Kozjanci navadno zaman čakali da se bodo vrata ordinacije odprla. Ali pa so se odprla zelo, zelo pozno, tako da so nemalokrat odhajali iz Zdravstvenega doma tudi malo pred polnočjo! Potem pa – hajdi, peš domov v hrib!
Toda Kozjanci so vse tegobe neurejenega zdravstvenega varstva potrpežljivo prenašali. Rešitev so si poiskali sami s tem, da so odhajali k zdravnikom v Šmarje, Celje, v Senovo, na Planino… Toda stroški njihove soudeležbe so s tem vrtoglavo naraščali, saj so morali temeljito plačati avtobusni ali avtomobilski prevoz do prvega zdravnika, izgubili so mnogo delovnih ur in časa. Izračunali so, da jih je enkraten obisk pri zdravniku v Senovem stal 255 dinarjev, v Šmarju pa krepko čez 300 dinarjev. To seveda niso mačje solze, posebej, če se jim je med potjo v zavesti hinavsko svetlikal njihov nov Zdravstveni dom, brez zdravnika seveda. Bolelo jih je tudi, ker je med njimi, ki živijo na ožjem Kozjanskem, tudi tristotrideset borcev, večinoma starejših kot šestdeset let, potrebnih zdravstvene zaščite.
Bolelo jih je tudi, ko so slišali za mnoge primere med svojimi sosedi, ki so nemalokrat zelo bolni, zaman čakali na zdravniško pomoč. Bolelo jih je in jezni so bili. In nezadnje – tudi njihovi otroci niso bili deležni ustrezne zdravstvene zaščite. Z zakonom obveznih sistematičnih pregledov osnovnošolcev šentjurski Zdravstveni dom ni opravljal.
Zato je Kozjancem prekipelo. Štiri tisoč šeststopetdeset jih je, ki rabijo zdravstveno varstvo! Urejeno zdravstveno varstvo. Sedaj ne prosijo več zanj, sedaj zahtevajo. Zahtevajo dve zdravniški ekipi v Zdravstvenem domu v Kozjem, ki bosta skrbeli za učinkovito zdravstveno varstvo vseh njih, ki živijo in delajo v Kozjem, v Osredku, Bučah, Zagorju, v Podsredi ter Lesičnem. Zahtevajo, da se čimprej reši v Kozjem vprašanje lekarne, ki je bila doslej za Kozjance svojevrsten problem. In končno zahtevajo, da občinska zdravstvena skupnost prouči možnosti za nabavo rešilnega avtomobila v Kozjem. S svojimi zahtevami so seznanili vse najodgovornejše ljudi v Šmarski občini. V prvi vrsti pa tozd Zdravstvenega doma, ki je neposredno odgovoren za to, da organizira in izvaja učinkovito zdravstveno varstvo v šmarski občini, pa se je vse doslej obnašal klavrno do problema Kozjancev. Res je sicer, da je v domu sedaj zaposlenih le enajst zdravnikov, v občini pa bi jih rabili najmanj trinajst glede na normative, ki veljajo v Sloveniji (pa so mimogrede – v nerazviti šmarski občini različni v škodo zavarovancev). Odgovornost za razrešitev problema zdravstvenega kadra na Kozjanskem pa ne bodo mogli zaobiti tudi v Zdravstvenem centru v Celju, za katerega odrivajo krepke denarje šmarski občani. Posredno, seve, skozi prispevek, ki ga plačujejo najvišje med vsemi občinami območja in ki se solidarnostno zliva v območni zdravstveni skupnosti.
Sicer pa na Kozjanskem zatrjujejo, da so imeli svojega padarja že v 15. stoletju. Pa svojega zdravnika pred vojno, med vojno in po njej. Leta 1979 zdravnika niso imeli. Kaj pa v letu 1980?
Damjana Stamejčič, Novi tednik, 31. 1. 1980
*cena časopisa: 6 dinarjev
