S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Obsoteljski duhovnik, pisatelj in urednik Januš Golec ter Franc Guzej, kozjanski Robin Hood
»Jaz, Franc Guzaj (pisano je Guhsaj) vam pišem vsem skupaj eno besedo prijateljem kakor sovražnikom, ker vsi dosti govorite od mene. Najpopred pa prosim vse skupaj, ne zaničujte mojih staršev, ker oni so me zmiraj lepo učili in niso nič krivi, da sem jaz tako daleč padel…« (Iz pisma F. Guzeja, Januš Golec: Guzaj. Ljudska po vest, Maribor 1931) Od svoje tragične smrti (1880. leta so ga v Košnici na Kozjanskem po nekajmesečnem zasledovanju ubili orožniki), pa domala do dandanašnjega, razbojnik Guzej, pokopan na prevorskem po kopališču, nekakšen kozjanski Robin Hood, s svojimi čestokrat na moč razburljivi mi, humorno pretkanimi zgodami in nezgodami, katerih srž je bila ropati bogatim in dajati revnim, zaposluje domišljijo dogodivščin željnih bralcev. O znamenitem, ali kakor piše Januš Goleč, še pred njim pa kronist v Jurčičevem Slovenskem narodu, »glasovitem« razbojniku Guzeju, je prva pisala v Kroniki planinskega gradu in trga Planina v letu 1928 in nekoliko prej v nemško pisanem delcu Der Guzej (1925) pisateljica Anna Wambrechtsammerjeva, avtorica znamenitega dela o gospodih Celjskih, Danes grofje Celjski in nikdar več (1933), rojakinja s Planine pri Sevnici, ki je Guzejeve dogodivščine v spoznala rojstnem kraju že kot otrok.
Domala v istem času sta o Guzeju pisala še Januš Golec in Emest Tiran in se zaradi tega v začetku tridesetih let vmes zapletla še v tiskovno pravdo, ki naj bi za vse čase odgovorila na vprašanje, kdo je pravzaprav duhovni oče razbojnika Guzeja. Najbrž ne bo malo bralcev, ki se še spominjajo Golčevih podlistkov, ki jih je domala stresal iz rokava vse od konca prve pa tja do začetka druge svetovne vojne, v Slovenskem gospodarju, Slovencu in še kje.
Januš Golec, rojen 1888. leta v Polju ob Sotli, osem let po Guzejevi smrti, kot sin veleposestnika Josipa Golca in Terezije Presker, ni bil velik pripovednik. Ni posegal po zvezdah, le zabavati in iz zgodovinske pozabe trgati je hotel, kar se mu je zdelo vredno. V okolju, kjer je živel kot mladec, ob Sotli in na Kozjanskem, tega niti ni bilo tako malo. Ljudsko izročilo o kmečkih upornikih, graščakih, razbojnikih in tolovajih različnih vrst, je bilo še živo: živahno ga je srkal vase in pozneje prelil v skromne knjižice, povesti, ki so našle ne tako skromen krog bralstva. Golec je nadaljeval tradicijo slovenskega zgodovinskega romana, ki je vselej privlačila, četudi v zelo preprosti, nezahtevni vsebinski in oblikovni zasnovi, blizu mohorjanski, večemiški po vesti, izročilu, kar je Golčevo pisanje gotovo bilo.
Predvsem s pisanjem o razbojniku Guzeju, človeku, ki je (menda) bil žrtev neusmiljenega odiranja kmetskih in polmeščanskih mogotcev v času, ko je propadalo vse več slovenskih kmetij in so se ljudje izseljevali s trebuhom za kruhom po Evropi vse tja do Amerike, pelje sled duhovnika Januša Golca v današnji čas. Številni ponatisi že kar legendarnega junaka, zlasti v časopisih, pa tudi dramatizacije (Emest Tiran, Davorin Petančič), so Golčevega Guzeja obdržale na površju, predvsem s pomočjo ljudskih odrov. Da je snov še vedno res živa, zagotovo potrjuje tudi podatek, da je v pripravi ponatis Tiranove verzije Guzeja z obsežnim predgovorom. Po maturi v Celju in duhovniškem študiju v mariborskem bogoslovju se je 1911. leta odpravil na Remšnik v svojo prvo duhovsko službo in kaj kmalu začel pisati. Njegove zgodbe so izhajale v Straži in Slovenskem gospodarju vse dokler se ni začela prva svetovna morija, tako usodna za mladega kurata, ki se je znašel pri 97. pešpolku v Trstu. Pozneje je svoja doživetja, že v bolnišnici, začel zapisovati in jih je v letih 1917 in 1918 tudi objavil v Slovenskem gospodarju.
Golec se je med morijo dobro izkazal: kar devetkrat so ga odlikovali, vendar je za to kruto plačal. Gališka fronta mu je pustila tri rane, kljub temu pa je našel dovolj časa in volje, da se je od tam, takorekoč naravnost iz strelskih jarkov, skoraj kot vojni poročevalec, oglašal v Slo venca. 8. junija 1916. leta ga je usoda dotolkla. Bilo je v Bukovini, ko ga je ruska granata ranila v levo roko, nogo in obraz. Tako so po različnih vojnih bolnišnicah nastajali njegovi vojni spomini, ki so, kot pravi sam, »navdušili številne bralce,« danes pa so pozabljeni, kot tudi večina njegovega dela. Na površju sta ostali le deli Guzej in Trojno gorje …
Vojni kurat, obremenjen z ranami in bolečinami, toda ne strt, se je vrnil domov, da bi si zacelil rane. Že 1919. leta ga najdemo v uredništvu, Straže in Slovenskega gospodarja v Mariboru, kjer je ostal vse do začetka druge svetovne vojne.
»Vsa ta leta,« piše Goleč o svojem življenju,« sem polnil oba časopisa s članki, podlistki in noticami, poleg tega pa sem dalj časa urejeval Male Novice, Slovenca za Štajersko, Nedeljo in Delavsko fronto. V tem času sem napisal za časopis vrsto po vesti, ki so deloma izšle tudi v posebnih knjigah…«
1931. leta je izšel Guzej. Leto pozneje Trojno gorje, povest o pilštanjski zgodovini, ki ima za zgodovinski okvir veliki hrvatsko-slovenski kmečki upor 1572-1573, hkrati pa smo priča ljubezenski zgodbi med pilštanjskim dekletom in vodjo kmečkih upornikov bistriške doline, Pavlom Štercem.
Po presledku dveh let je izšla povest Kruci, kjer je obdelal temo o ogrskih upornikih, tudi križarjih imenovanih, ki so na slovensko ozemlje prišli morda že med turškim pohodom na Dunaj v letu 1683, gotovo pa med velikim ogrskim uporom v začetku osemnajstega stoletja pod vodstvom Rakoczyja II. Vodila jih je ideja boja zoper vladarski absolutizem. Kruci so večkrat vdirali na slovenska ozemlja in plenili vasi.
Omenjenim, pravzaprav najpomembnejšim Golčevim delom, je v letu 1935 sledila še povest Propad in dvig in Ponarejevalci. Kot sam pravi v svojem življenjepisu, je za vsak božič napolnil božično prilogo Slovenskega gospodarja z najrazličnejšimi veselimi zgodbami in spomini, ki jih je ljudstvo rado bralo…
Ko bi bilo treba stopiti v pokoj, »želel sem si potovati,« je zapisal, se je znova za pletel v igro usode: 10. aprila 1941. leta ga je Gestapo kot rodoljuba, zavednega Slovenca in pisatelja strpal, kljub bolezni, v policijske zapore v Gradcu, kjer je ostal eno leto. Potem so ga prepeljali v Zagreb, mu prepovedali maševati in opravljati sploh vsakršno versko, bogoslužno dejavnost, dokler se po vojni ni vrnil domov v Maribor.
Kot da bi se ga držala smola: nova država se je rojevala in urejevala v krčih in številnih strahovih ter morah in v letu 1947 so ga obsodili zaradi sovednosti pri po begih čez mejo na sedem let prisilnega dela… Leto pred iztekom kazni so ga izpustili na prostost.
»V Ljubljani in na Žalah,« piše v svojih spominih, ki jih je delno objavil Alojzij Zalar, tudi pisec nekrologa, »sem pripravil svojim tovarišem duhovnikom nešteto lepih ur s pripovedovanjem svojih spominov iz štajerske cerkvene in politične zgodovine. S svojimi šalami in ne zlomljivim optimizmom pa sem vsem pomagal lajšati težki križ. Duhovniki iz vseh delov Slovenije so me klicali samo: oča Januš. Postal sem sigurno najpopularnejši duhovnik v celi Sloveniji…«
In vendar je »oča Januš« kljub bolezni, ranam in trpkim življenjskim izkušnjam s pristno človeško vedrino in ljubeznijo do človeka boga pomagal oskrbovati službo božjo v Alojzijevi cerkvi. Medtem je skoraj oslepel in bil operiran.
Ne glede na to, da Januša Golca ne najdete domala v nobeni slovenski literarni zgodovini, na kratko ga omenja le Biografski leksikon Slovenije in nekoliko obširneje Leksikon pisača Jugoslavije, ne pa tudi Enciklopedija Slovenije (kar bi si zaslužil – že kot urednik ne katerih listov in publikacij!), z omembo se ga spominja še Krajevni leksikon Slovenije, je s svojimi deli vendarle pomagal buditi slovensko narodno zavest. V tem, naroduljubnem delu, je dočakal svoj zlatomašniški jubilej v letu 1961 in se kmalu zatem, leta 1965, tudi poslovil od sveta.
Razen Alojzija Zalarja, po katerega virih (med drugim) povzemamo nekatera življenjepisna dejstva, o pisatelju Janušu Golcu, prizadevnem Obsoteljčanu, Id je zapustil kar obsežen življenjski opus, niso kaj prida pisali. Zalar je po smrti zbral seznam njegovih spisov, ki so izšli v Straži in Slovenskem gospodarju od 1911 do 1941. leta.
V Stražo (pozneje Naša Straža) je začel pisati Goleč, ko je bil kaplan na Remšniku (1911-1914). V tem obdobju je v listu izšlo osemnajst se stavkov. Večinoma so lokal no obarvani, največkrat jim je podlaga pričevanje posameznikov, različni dnevniški zapiski ter kronike, snov pa izvira iz ljudstva.
Slovenski gospodar zajema obdobje od leta 1912 pa vse do konca tridesetih let, ko se je število objavljenih spisov povzpelo do stošestinštirideset enot. Nekaj povesti je Golec, kot smo že omenili, ponatisnil v knjižni obliki, večinoma v Cirilovi knjižnici. Leta 1931 je tako izšel Guzej, leto pozneje Trojno gorje in čez dve leti še Kruci. Naslednje leto se jim je pridružila povest Propast in dvig, leta 1938 pa še Ponarejevalci.
Poleg Guzeja in Trojnega gorja so, na podlagi številnih zgodovinskih raziskovanj in ljudskega izročila, nastale tudi povesti in krajši spisi ter črtice Pranger, Sedlarci, Drenova — zagorska politika. Vstajenje v hrvaškem Zagorju, Veronika Deseniška, Nekaj iz Zagorske politike. Podzemeljske jame v obsotelskih krajih in še kaj.
Z Guzejem pa si je Januš Golec nakopal še tožbo. Očital je namreč Emestu Tiranu, ki je ob koncu leta 1932 napisal in izdal igro Razbojnik Guzej, da mu je snov takorekoč ukradel. Očitek je bil zagotovo prehud: Tiran je snov le umetniško preoblikoval, kar v literarnem svetu ni nikakršna posebnost in izjema, Golčevo delo pa je prej ko slej sestavek pripovedi in kakšne večje literarne vrednosti nima. Je pa seveda res, da je bil prvi, ki je o Guzeju (v slovenščini!) pisal.
Po mnogih zapletih je sodišče tožbo Januša Golca in Cirilove tiskarne zavrnilo z utemeljitvijo, da je »tožbeni zahtevek neupravičen,« ker je s pričevanjem Guzejevih sodobnikov, ki so še očitno imeli opravka z njim, dokazano, da je njegova zgodba v ljudstvu splošno znana, da torej kršitve avtorskih pravic ni bilo.«
Milenko Strašek, Novi tednik, 26. 1. 1995
