S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Prostor bivše občine v Šentjurju je bogatejši za kulturno pridobitev – hodnik, ki vodi v različne urade in pisarne in ki navadno kot tak ne služi ničemur drugemu, je postal razstavni prostor šentjurske ga ustvarjalca, slikarja avtodidakta, Aleša Nežmaha.
Prodajno slikarsko razstavo je 15. decembra odprla Anita Koleša, vodja Sklada RS za ljubiteljske in kulturne dejavnosti (ta sklad je nasploh organizator takšnih in podobnih kulturnih prireditev), odprtju razstave pa je raven s strokovno kritiko dvignila umetnostna zgodovinarka, magistra Ivanka Zajc Cizelj. Aleševo abstraktno slikanje je označila kot »učinkovito rabo barv, črt kot težnjo po izražanju občutkov«, njegovih 16 razstavljenih slik pa razdelila na tiste, »na katerih so posamezni elementi naslikani samostojno in skristalizirani v abstraktno celoto, sestavljeno iz enobarvnih ploskev in oblik« in na tiste, »katerih poteze so narejene s poletom in se med seboj pokrivajo ter povezujejo v simfonijo vibrirajočih barv, ki dajejo občutek, da je bila umetnikova roka pri izpovedovanju občutij prepuščena sama sebi.«
Razstavo je z njej primernimi razigranimi ritmi popestril tudi mlad šentjurski glasbenik, saksofonist Sebastijan Jug. Ker slike kot take govorijo same zase, obiskovalcem ni preostalo drugega, kot da jih občutijo in podoživijo sami, o njih pa ob prigrizku in vinu z avtorjem in drugimi obiskovalci izmenjajo mnenja.
Aleš je razstavljal že v Ljubljani, Celju, šentjurski knjižnici, v Murski Soboti po likovni koloniji v Lipovcih, v Trbovljah po koloniji Ex tempore Art Kum. O svojih vtisih z razstav se spomni, kako ga je enkrat no vinar presenetil, ko ga je vprašal, kakšen vpliv imata okolje in čas na njegovo slikanje in kako je izpadel bedak, ko mu je odgovoril, da so slike odraz nekega časa, namesto da bi povedal to, kar sedaj ve, da imajo slike same sebi namen, ne glede na čas in prostor, v katerem so se »zgodile«. Zanimivo je tudi njegovo razmišlja nje o ustvarjanju, sploh kako gleda pri slikanju na barve: »Pomembno je, da imaš barve rad, da imaš rad to, kar počneš, pa naj bo to delo, pesnjenje, slikanje, druženje… Najlepši občutek se poraja, ko ustvariš podobo, za katero nisi vedel, da si jo zmožen narediti.« Na vprašanje, zakaj ne slika v realističnem slogu, pa odgovori, da realizma še v vsakdanjem življenju ne obvlada in kako ga naj potem prenese na sliko: »Ne pravim, da je abstrakten slog edini pravilen, a drugega ne znam.«
Aleš Nežmah je tudi pesnik in v prihodnjem letu bo izdal pesniško zbirko, nekatere njegove pesmi pa so bile ob javljene že v prvem zborniku literarnih ustvarjalcev Šentjurja.
Kaj je ob razstavi v Šentjurju povedal? »Normalno je, da sem vesel, da razstavljam. Spremljajo me le pozitivni vtisi. Hvaležen sem Aniti Kolesa, da je izpeljala to najino idejo prodajne slikarske razstave v stari šentjurski občini, s tem pa odprla možnost tudi kasnejšim razstavljavcem. Zahvaljujem pa se tudi pokrovitelju razstave. Motelu Ribnik.«
Razstava bo odprta do 15. januarja, po tem pa bo Aleš Nežmah svoje podobe postavil na ogled še v Celje, v klub Zlatorog.
Nina Gradič, Novi tednik, 6. 1. 2000
