S tem naslovom je bil na današnji dan pred 5 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Moje poti na Kozjansko in v Obsotelje so vedno polne doživetij in pristnih srečanj z ljudmi. In vedno znova se spomnim kolegice, ki je nekoč v šali dejala, da je ob delovni selitvi iz nekih drugih krajev naše regije doživela kulturni šok. Gostoljubje in prijaznost sta v krajih nekdanje šmarske upravne enote tako globoko vtkana v medčloveške vezi, da sta samoumevna. Včasih bolj, kot bi smela biti.
Kdor je pred leti spremljal medijsko vojno anonimk v različnih javnih zavodih, medsebojno obtoževanje in podtikanje, na Šmarskem takšnega vtisa verjetno ni dobil. Očitno novi obrazi vsaj na lokalni ravni včasih le odprejo okna in prevetrijo ozračje. Mlad šmarski župan Matija Čakš je dal jasno vedeti, da takšnih cirkusov ne bo prenašal. Z eno nogo ostaja v svojem veterinarskem poklicu in kot je ob priložnosti dejal – če bi moral izbirati med pomočjo živalim in prepiri med ljudmi, dilema ne bi bila omembe vredna. A strtju enega najtrših orehov – obnovi Jelšingrada – v občini še vedno niso nič bližje. Namere trgovskega mogotca Franca Jagra, da bi iz te zgodbe spisal uspešno turistično protokolarno nadaljevanje, so očitno znova trčile ob zapleteno lastništvo in bizarno visoke odškodninske zahteve golf kluba do občine. Kakšen bo epilog zgodbe, še nihče ne ve. V najslabšem primeru se lahko čez nekaj desetletuj vse skupaj konča v ruševinah.
Kristal nad ruskim letoviščem
S precej bolj smelimi načrti gledajo v prihodnost v Rogaški Slatini. V občini brez semaforjev so pripravljeni na veliki preboj. Stekleni strop lokalnega razvoja naj bi prebil najvišji razgledni stolp v državi. Kristal in nadhod Sonce imata že vidne obrise tako v prostorskih načrtih kot proračunskih dokumentih. Kaj bo s projektom orglarskega centra, ki naj bi zrasel na temelju misterioznih 400 milijonov evrov, v tem letu nismo izvedeli. Za degradirano območje stare žage bi bila rešitev v slogu deus ex machina dobrodošla. Na podoben način so slatinski turizem okrepile tudi nekatere tuje naložbe v hotele in pripadajoča zemljišča. Nekateri bolj trezni glasovi ob tem opozarjajo, da razprodaja nepremičnin in predvsem javnih površin bolj ali manj odgovornim ruskim bogatašem, ki tu in tam priletijo na krilih navdušenja, potem pa za dolgo izginejo, dolgoročno ni ravno najboljša popotnica za celostni razvoj kraja. »Dokler brcamo na isti gol, nam ne bo hudega,« bi ob tem verjetno dodal župan Podčetrtka Peter Misja, ki si s slatinskim Brankom Kidričem že leta prizadeva, da bi v nižino med obema občinama ponovno nalili vodo. Turistična destinacija Podčetrtek je v zadnjih letih dobila že vsa možna priznanja, a s približno 400 tisoč nočitvami letno se počasi tudi ona dotika steklenega stropa še sprejemljive širitve dejavnosti. Vonarsko jezero bi svetu ob Sotli dalo nov veter v jadra turističnega razvoja. Neokrnjena narava Kozjanskega parka in drugi biseri občin Kozje in Bistrica ob Sotli za zdaj bolj ali manj nagovarjajo butične goste. Da je vredno vsaj za nekaj časa parkirati avto in se sprehoditi po njihovem kraju, obiskovalce vedno bolj prepričujejo tudi v Rogatcu. Muzej na prostem je ena najbolj prepoznavnih vedut kraja, Donačka gora je najbolj oblegana, sodobna športna infrastruktura pa donosna. Razdejanje, ki ga je v tem letu na slednji pustilo večkratno neurje s poplavami, še vedno ni povsem odpravljeno. Kot tudi ne finančno razsulo, ki ga je po več kot dvajsetih letih vodenja na tamkajšnji osnovni šoli pustil nekdanji ravnatelj. Tabora, ki podpirata oziroma rušita zdaj celo odpuščenega ravnatelja, še vedno nista dokončno sklenila premirja.
Iskra upanja na pogorišču
Sicer pa je zavedanje, kako zelo odvisni smo od soljudi, letos na Šmarskem še posebej težko udarilo. V kratkem času so namreč do tal pogoreli stanovanjska hiša in dva ogromna hleva na dveh kmetijah. Spomin na zavijanje siren v preteklem poletju marsikateremu kmetu še zdaj dvigne kocine. Lahko bi se zgodilo komurkoli. Obisk pri družini Guzej in Škorjak le nekaj dni potem, ko se je s pogorišč nehalo kaditi in so odpeljali v nesreči poginulo živino, je bil pretresljiv. A hkrati optimističen. Podpora in pomoč bližnjih in daljnih sosedov, lokalnih ustanov ter popolnih neznancev sta v solznih očeh dveh klenih kmečkih gospodarjev počasi prižgali iskro upanja. Tudi zato je bila zgodba o družini Jurše, ki se je na prvo adventno nedeljo po januarskem požaru preselila v novozgrajeno hišo, najlepši uvod v praznični konec leta. Zavedanje, da v času stiske nismo sami, je eden od razlogov, da vsako jutro vstanemo v nov dan. Tudi srečanje s Krisovo mamo Ano, ki se ni ustrašila nemogoče naloge, da mora za svojega sina zbrati dva milijona evrov, je bilo kamenček v zidu vere v dobroto ljudi.
Da je to največ, kar šteje, ugotavljajo tudi v občini Dobje. Z leti se je izkazalo, da so majhne občine finančno res zelo omejene in da strankarska komolčenja posledično nimajo pretiranega smisla. Ker je treba predvsem živeti drug z drugim. In prav v tem decembru so na pobudo predsednika kulturnega društva to izpostavili tudi z Dobjanskimi večeri. »Lepa domača pesem, stare šege in navade ter pripravljenost, da pridemo skupaj,« je recept za prijetnejše sobivanje povzel prvi dobjanski kulturnik Peter Frece.
Saška T. Ocvirk, Novi tednik, 3. 1. 2020
