S tem naslovom je bil na današnji dan pred 25 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
»Kako lepo živim,« pravi Marija Žvegler iz Turnega v krajevni skupnosti Slivnica, ki je v decembru praznovala devetdeseti rojstni dan. Njeni otroci, osem jih še živi od desetih, so ji pripravili nepozabno slavje.
V gostišču, kjer so se zbrali, je bilo lepo in veselo že zato. ker so bili ob njej vsi njem najdražji; otroci z družinami. 21 vnukov in 26 pravnukov. Tudi plesala je, pravzaprav je bil otvoritveni ples njen, kot se za slavljenko spodobi. Zdravje ji nasploh zelo dobro služi, niti približno ji ne bi prisodili, da si je naložila deseti križ. Pa ji je bilo v življenju večkrat hudo kot lepo.
Rodila se je v številni kmečki Salobirjevi družini v Košnici. Omožila se je z Antonom Žveglerjem, ki je bil istega stanu. Rojevali so se otroci in njuno življenje je bil en sam boj za preživetje družine. Živeli so »v štantu«, v najeti hišici, v preprostih lesenih hišah, hodila je »v tavrh«… Hvalabogu za dobre ljudi v Hrastju pod Žusmom, ki so ji dovolili, da je s seboj pripeljala vse otroke, ko je prišla na dnino. Še posebej v času vojne je bilo težko, ker so ji Nemci odpeljali moža, pa tudi po vojni ni bilo dosti boljše. Veliko lačnih ust in bosih nog je bilo treba oskrbeti.
Otroci so si sčasoma uredili življenje in ko bi lahko bilo vsem lepo, je udarila moževa smrt, nato ogenj, ki je povsem uničil dom in imetje, smrt dveh sinov… Ampak kot da jo je trpljenje utrdilo; nič je ni moglo zlomiti, niti njenega na videz drobnega telesa niti njene dobre volje. Po požaru je prišla k svoji najmlajši hčerki, Veri Jagodič, kjer vlada med tremi generacijami medsebojno spoštovanje.
Nikoli ji ni dolgčas. Še vedno zmore opraviti vsako gospodinjsko delo, rada gleda televizijo in je na tekočem z vsemi dogodki. V cerkev jo mahne peš, da lahko med potjo še poklepeta, njeni urni prsti pa še vedno spretno vrtijo šivanko. Prav tako šiva na šivalni stroj in sešiti predpasnik se ji ne zdi nič posebnega. Posebno vztrajnost in potrpljenje izkazuje z drobnim cvetjem iz raznobarvnega papirja, ki ga spleta v venčke, da krasijo marsikateri kmečki bogkov kot, kapelico ali križ.
Dobro Micko dobro pozna vsa okolica, ki občuduje njeno vitalnost, bistrost uma in radoživost. Vsi jo kličejo kar oma.
N.G., Novi tednik, 23. 12. 1999
