S tem naslovom je bil na današnji dan pred 45 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
V malem gozdičku, umaknjenem radovednim očem in skritem v bregu desno od Pilštanja, stoji razmajana in spokana hišica. V njej živita brat in sestra Kandorferjeva, Lojzek in Lizika. Njemu je šestinsedemdeset let, njej pa dvainsedemdeset. Starca živita sama, nobenih bližnjih sorodnikov nimata več, da bi kdaj pa kdaj pogledal k njima. Pač, nekje v žalskem koncu živi neka sorodnica, ki pa že dolgo, dolgo ni bila pri njiju. Da je preveč gosposka, sta povedala z grenkobo.
Kandorferjeva imata tik ob koči nekaj zemlje, da si na njej pridelata, kar potrebujeta za hrano. Pravzaprav je vse njuno bogastvo mala njiva, s katero ima predvsem Lizika obilo dela, in pa krava, ki jima daje mleko. Tako se preživljata s tistim, kar jima daje narava.
»Vsak mesec dobiva tudi od države nekaj,« je povedala Lizika. »Stodvajset tisočakov dobiva oba skupaj. S tem si kupiva kak grižljaj mesa, pa kruh, kavo. Lačna res nisva, a kdaj pa kdaj bi se vendar prileglo, da bi nama kdo prinesel kak zavitek kave. Tiste dišeče, veste, ne one, ki smrdi!«
Kaj pa sosedje, pridejo kdaj, vprašam? Prinesejo kak košček kruha ostarelima sosedoma, morda pozimi kak košček koline?
»Kje pa!« je povedala Lizika. »Sosed mi je nekoč dejal, da je šenk že zdavnaj crknil.«
Najhujše gorje starih Kandorferjev pa je voda. Nimata je v hiši, od daleč, iz grape jo nosita. Največkrat si brento oprta Lojzek in gre po vodo. Lizika je zaskrbljena, saj je njen brat že star, pa že trikrat je bil operiran za kilo. In spet ga boli.
»Že dve leti nam obljubljajo, da bodo napeljali vodo do naše hiše. Pa še nič! Bova menda prej umrla, kot se bo še kdo spomnil na naju!«
Res, tudi sosedje so povedali, da so se v krajevni skupnosti že pred dvema letoma odločili, da bodo s skupnimi sredstvi napeljali vodovod do Kandorferjevih. A kot kaže, je zaenkrat ostalo še vse le pri besedah. Pikri jeziki celo pravijo, da imajo v krajevni skupnosti denarja za marsikaj (tudi za graditev treh avtobusnih postajališč, pa čeprav sta bili dogovorjeni le dve), za napeljavo vodovoda Kandorferjevim pa ne. Morda pa bodo le držali besedo? Škoda le, da je pred durmi še ena ledena in mrzla zima, v kateri se bosta morala stara Kandorferja s svojimi brentami prebijati do vode.
Damjana Stamejčič, Novi tednik, 20. 12. 1979
*cena časopisa: 5 dinarjev
