Pred tednom dni se je v gasilskem domu krajanov v Dobrini pri Loki pri Žusmu v organizaciji društev Izviri Dobrina in Skrinja iz Šentjurja odvil festival pršjač.
V vabilu so zapisali, da bo to priložnost za ljubitelje tradicionalne kuhinje in vse, ki želijo izvedeti več o tem, kako pripraviti to okusno domačo jed.
Soorganizatorka Tanja Gobec nam je zaupala, da želijo s pomočjo izmenjav izkušenj pripraviti opis te edinstvene dobrote in jo skupaj vpisati v Register nesnovne dediščine Slovenije, da bi ostala v spominu tudi prihodnjim generacijam.
Sama pravi, da ni naklonjena ocenjevanju pršjač v smislu tekmovanja in da se dandanes uporablja preveč sladkorja in drugih začimb.
Z dogodkom želijo ozavestiti ljudi o tej jedi: “Včasih je bila bolj preprosta in enostavna, ljudje pa so vseeno komaj čakali, da je prišla iz peči,” je dejala ena glavnih avtoric knjige Šentjurska kulinarika: tradicionalna kuhinja na Šentjurskem, ki je luč sveta ugledala predlani. Za naslednje upajo tudi na boljšo udeležbo.
Pršjača se v različnih oblikah pojavlja na območju Prekmurja, Štajerske in Dolenjske, zanjo pa se poleg različih receptur uporabljajo tudi različna poimenovanja, kot je npr. zavihača, v zadnjem času pa jo mnogi opišejo kot slovensko pizzo.
Še nekaj besed o pršjači
Gre za tradicionalno slovensko jed, ki je znana po svoji edinstveni pripravi ter okusnih nadevih, ki obogatijo kruhovo testo. Skozi čas se je razvijala in prilagajala različnim kulinaričnim trendom, a njena osnovna zasnova ostaja nespremenjena: testo, iz katerega se oblikujejo različne oblike, se napolni z različnimi nadevi in nato peče.
Etnolog Janez Bogataj je med drugim zapisal, da je priprava pršjače tudi priložnost za družinsko sodelovanje, saj se člani družine pogosto zberejo, da skupaj pripravijo testo in nadeve ter oblikujejo končni izdelek. S tem se ohranja tradicija in prenašajo znanja ter veščine iz generacije v generacijo. Prsjača tako ni le jed, temveč tudi izraz kulturne identitete in
povezovanja ljudi.
Vladimir Šlibar, prav tako etnolog, je raziskoval recepture, ki se mnogokrat prenašajo kot družinsko izročilo. Pogosto so prilagojene lokalnim sestavinam in se odražajo v posebnostih, ki jih domačini poznajo in cenijo. Temu se pridružujejo tudi posebnosti glede priprave hrane, kot so različne tehnike kuhanja in postrežbe, kar velja tudi za Kozjansko.
Oglejte si tudi fotogalerijo z dogodka (avtor Franci Hrovatič)
