S tem naslovom je bil na današnji dan pred 65 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Obsotelje je mehka štajerska obmejna pokrajina, kjer se jeseni prelivajo mavrične barve kot valovi vzpetin, ki jih pregrinjajo pašniki, sadovnjaki, vinogradi, orumenelo bukovje in temno smrečje. Le ob vijugasti Sotli zdrsi jo proti strugi pobočja v zibelkasto dolino, ki se v Bistrici ob Sotli preščipne in se onkraj spet sprosti v široko raven proti Savi. Se pred dobrim desetletjem je bila to zasanjana, v preteklost zazibana pokrajina, ki je ni nikoli dramil zategli vrisk tovarniških siren in ne ropot traktorjev in žvižg lokomotiv. Danes pa se je vzdramila, novi čas je zavel z močnim pišem in jo razburkal. Povsod je nekaj novega, vrednejšega.
Na zeleni vzpetini nad Rogaško Slatino stoji temeljito obnovljena osnovna šola z desetimi učilnicami. Pred dnevi so ji odprli vrata. Široka, svetla je kot bi s pomladno barvo hotela kljubovati jesenski melanholiji, ki odseva iz odpadajočega listja. Dnevno sprejema nasmejane šolarje in življenje v njej kipi neugnano naprej.
V Pristavi se je pomladil poštni urad z novimi širokimi okni, stopniščem in novo zelenkasto barvo. Onkraj ceste nekoliko v vzpetini pa je opečnato zardelo adaptirano gospodarsko poslopje, ki bo najbrž prav kmalu pristavški prosvetni dom.
V Sodni vasi že vse leto mirujejo rdečerjavi železniški vozovi, kjer taborijo pripadniki JLA, ki grade obsotelsko progo. Prav tu so nasuli široko sivo ploščad, kjer bo sodnovaška postaja, ki so ji pravkar pripravili temelje. Postaja bo sprejemala potnike in tovor vse od Zusemskega in doline ob Sotli proti Nimnem in Rog. Slatini.
V Podčetrtku je oživela grajska kašča, kjer za sivimi zidovi domuje zmeraj okrog 24.000 rdečkastorjavih njuhempširskih piščancev. Z rumenega gradu sredi gozda na strmi pečini je lep pogled na mehko pokrajino, ki se vtaplja tja preko zagorskega gričevja v sivkasti daljinski meglici.
V Imenem, raztegnjeni obsotelski vasici, je zrasla vinskordeča sodobna železniška postaja z rjavkastorumenkastimi pritiklinami. Tik ob njej pa bledo rdeče zadružno skladišče, eno največjih v Obsotelju. Komaj pred dnevi so mu nadeli streho, ki se oranžno svetlika sredi še zelenih travnikov. Kmalu bodo pridali še valjčni mlin, onkraj ceste ob vznožju griča pa zbirno vinsko klet, a v prihodnjih letih še težko pričakovano popolno osemletno obsotelsko šolo, ki bo omogočila poljanskim, virštanjskim, olimskim in podčetrteškim otrokom splošno izobrazbo.
V Polju ob Sotli so prav tako v grobem zgradili sivkasto zadružno skladišče, najmogočnejšo in največjo zgradbo v naselju, kjer bo tudi dvorana za prireditve in seje. V sosedni Bistrici pa hmeljsko sušilnico.
Tako je letos k ustaljenim jesenskim barvam Obsotelje ujelo še drobcene, a živahne odtenke, ki odločno oznanjajo nov čas. To so jasni znaki spreminjanja, ki so posledica novih odnosov med ljudmi, med kmeti in zadrugami, znaki vidnega napredka. Nova proga bo stekla vsak čas, le cesta še je sivkasta, blatno rumena, razdrapana in jamasta, vijugasta in ozka. Trmasto se zvija po dolini, bolj trmasto kot rečica Sotla, ki se je ob progi morala umiriti. Toda tudi cesto bodo prizadevni ljudje s pomočjo celotne skupnosti ukrotili in skozi mehko pokrajino usmerili močno sodobno pot v svet. Taka je obsotelska jesen 1959 z novimi jesenskimi barvnimi odtenki, ki jih bo iz leta v leto več.
Sotelski, Celjski tednik, 23. 10. 1959
