S tem nadnaslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
V občini Šmarje pri Jelšah bo kmalu v javni razpravi Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov, so časno pa še Predlog ukrepov za spodbujanje prenov etnoloških spomenikov, ki so večinoma v zasebni lasti. Slednjih je po omenjenem odloku kar sedeminsedemdeset, večinoma v Kozjanskem delu občine.
Izvršni svet Skupščine občine Šmarje pri Jelšah se je ob pripravi Odloka soočil z bojaznijo, da bo ta dokument na občane deloval zaviralno, zlasti na obnovo etnoloških spomenikov. Ker pa je cilj ravno obraten, je bilo treba Odloku še nekaj dodati.
Eden takšnih »dodatkov« je Predlog ukrepov za spodbujanje prenove etnoloških spomenikov, ki pomeni vrsto prednosti in olajšav pri občanovi odločitvi za obnovo te vrste objektov, pretežno stanovanjskih in gospodarskih. Gre za razne davčne oprostitve in olaj šave, za prednost pri dodeljevanju posojil za stanovanjsko izgradnjo, za brezplačno pridobitev lokacijskega dovoljenja, za vrsto subvencij, za brez plačno strokovno svetovanje pred prenovo objekta, za sofinanciranje prenovitvenih del in podobno.
Za občino Šmarje pri Jelšah, ki je izredno bogata z dediščino naše preteklosti, so take vrste »posegi« pomembni in spodbudni tako z nacionalno-kulturnega, kot z gospodarskega vidika. Zato so morali priti do spoznanja, da le ni dovolj zgolj trkanje na zavest občana, ki je doslej te vrste zakonodajo (na primer Zakon o Spominskem parku Trebče) občutil predvsem kot šibo božjo in oviro pri lastnih snovanjih in v okolju, kjer živi. Z golim zakonskim določilom, da je neko območje pod posebnim družbenim varstvom in zaščito, občan res nima kaj početi. Prebujajoči se zavesti je treba dodati še kanček bolj konkretnega.
Marjela Agrež, Novi tednik, 12. 10. 1989
