S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Včasih je bil v okolici Kozjanskega običaj, da so morali muzikanti mimogrede, ko so šli deklini ledik stan igrat, ukrasti kuro, da bo imela nevesta za »kimplc« (prvega otroka). Tudi Pepi Artnak iz Javorja pri Slivnici, ko se je že kot otrok izkazal za izredno nadarjenega muzikanta je bil velikokrat med njimi. In če ne bi bilo njega, bi marsikje lahko normalno zaključili s svatbo, tako pa so se ponekod tako zabavali, da so lahko odšli domov šele v ponedeljek ali torek.
»Z osmimi leti sem začel igrati, potem ko sem bratu skrivaj vzel harmoniko. Po posluhu sem se naučil par komadov in brata je skoraj kap, ko sem mu pred domačim pragom zaigral za god. Tudi klarinet sem se v parih dneh naučil, tako da sem bil zelo iskan muzikant in v času, ko sem pač bil doma, so mladoženci kar v vrsti čakali, da sem imel prosti termin. Frajtonarica v pet desetih letih sicer ni bila nič vredna, pa tudi če nisi Avsenikov znal, nisi bil pravi muzi kant. Jaz sem sicer ostal zvest svojemu instrumentu, vendar pa je moja >frajtonarica< igrala tudi Avsenike.
Res so včasih iz ene ohceti naredili dve, kar je bilo za muzikante izredno naporno, saj smo najprej igrali na nevestini strani, ko pa so se tam >zmatrali<, smo še šli na ženinovo stran. Enkrat se mi je zgodilo, da na prvi strani kar niso mogli narazen in na drugo stran sem prišel šele v torek. Prvo juho so lahko kar vstran vrgli, saj se je med čaka njem že pokvarila. Podoglarji so res včasih disciplinirano opravili svoje poslanstvo, le po zapeli, večkrat pa tudi kakšno ušpičili. Tako so na primer s >ketno< zavezali vrata, na njih pa obesili telege. Potem pa so rekli: >Muzikantje, vi ste pjebi za vse, ste plačan< in smo morali reševat vklenjeno druščino.
V čast je bilo svatom, ko smo za jutranjico vsakemu posebej zaigrali in zapeli. In ker smo imeli ob sebi košaro, se je seveda več krat na moje zadovoljstvo napolnila do vrha. Med igrami, ki sem jih izvajal, pa so se svatje najbolj zabavah pri zbijanju ključa z nogo. Dva sta držala drog, preko katerega je bil dvojno obešeni štrik in na sredini ključ. Na koncih štrika se je tekmovalec držal z rokama, na zavitem koncu je imel eno nogo, z drugo pa je moral zbijati ključ. Jaz sem bil seveda vešč igre in ni bilo problemov s prikazom, ostali pa so bili premočni in so s štrikom samega sebe prevagali in marsikateri je pristal na hrbtu. Veseli me, da instrument, kateremu sem zvest vse življenje, spet dobiva na veljavi. Žal pa za dolge ohceti ni več kondicije, pa tudi veselja med ljudmi ni več toliko.«
Ena iz Pepljevega rokava
Mica je potožila svoji prijateljici: »Veš, če bi mojega Francla kdaj neslo, bi želela, da bi bil pogreb nič prej kot v ponedeljek.« »Zakaj pa to?« »Veš, on je muzikant, pa bi ga rada imela vsaj en vikend doma.«
Edi Masnec, Novi tednik, 28. 7. 1994
