Velika noč je največji krščanski praznik, dan, ko je Kristus prevzel nase grehe človeštva, trpel in umrl ter tretji dan vstal od mrtvih.
Velikonočnega oznanila pa se ne da sprejeti le z razumom. Vera v vstajenje je dar, ki se nam ne vsiljuje, ampak ga lahko le sprejmemo – v svobodi in ljubezni, v svoji velikonočni poslanici pravi celjski škof, Maksimilijan Matjaž
Preberite jo v celoti:
»Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj. Glejte, kraj, kamor so ga položili.« (Mr 16,6)
Velika noč je praznik življenja in upanja. Slavimo zmago Kristusa, Božjega Sina, nad grehom in smrtjo. Praznik nam oznanja, da imata strah in trpljenje svoj konec, da zmaguje življenje, ne smrt, da je ljubezen močnejša od sovraštva. Govori nam o Bogu Očetu, ki je tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina, da bi se človek rešil smrti, strahu in osamljenosti. Govori nam o Sinu, ki je ljudem izkazal ljubezen do konca, tako da je vstopil v rane človeštva, si naložil naše stiske in odprl grobove.
Križani in Vstali ni prikazen, ampak Božji Sin, ki nosi rane na rokah, nogah in srcu. Po njih ga je prepoznala Magdalena, ki se ga je dotaknila v svoji bolečini in osramočenosti, po njih ga je prepoznal Tomaž, ki se ga je dotaknil v svoji neveri in samozadostnosti. Po njih so ga prepoznali mnogi in postali Njegovi pričevalci vse do današnjih dni.
Velikonočnega oznanila pa se ne da sprejeti le z razumom. Vera v vstajenje je dar, ki se nam ne vsiljuje, ampak ga lahko le sprejmemo – v svobodi in ljubezni.
Dragi bratje in sestre, povabimo Vstalega v svoje življenje, v svoje rane in stiske, v svoje grobove. Sprejeti ga pomeni prikloniti se pred skrivnostjo življenja. Sprejeti Vstalega pomeni priznati, da sami nismo protagonisti in dajalci življenja, ampak da živimo iz ljubezni Drugega. Življenje se rojeva le na način ljubezni, ki se daruje, ko gre iz sebe k drugemu. Vera se rodi, ko z Bogom, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vstopimo v osebni odnos. On je edini, ki lahko odvali naše kamne samozadostnosti.
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24).
Umiranje in rojevanje novega se dogaja v uri tišine, ki jo je preživel tudi Božji Sin. To je ura, ko se trpljenje spreminja v slavo rodovitnosti. Ure tišine zato niso več prazne. Križani in Vstali nam v njih prihaja nasproti, da bi se lahko srečali z Njim in s samim seboj.
Dragi bratje in sestre, velikonočni čas nas vabi, da bi si upali vstopiti tudi v skrivnost tišine in molitve, da bi se tako globlje srečali z lepoto Boga in z resnico lastnega življenja. Vabi nas, da ne bi ostali samo pri zunanjih znamenjih naše vere in našega upanja. Nobena praznična miza, nobena velikonočna košara nam ne more podariti tega, kar nam Gospod pripravlja. Če odpremo svoje roke in se mu pustimo objeti, nas bo dvignil iz naših grobov v radost občestva z Njim ter z brati in sestrami.
Želim vam veselja in upanja polne velikonočne praznike! Kristus je vstal, aleluja!
