V Kozjem so večraj zvečer slovenski kulturni praznik počastili s proslavo, ki so jo v Dramski skupini Kozji rog naslovili Ljudska pesem v kozjanskih srcih. Na odru nekdanje kino dvorane je ljudska pesem povezovala številne domače in gostujoče kulturne ustvarjalce, kako negujemo ljudsko pesem skozi družinsko in društveno življenje, pa so prikazali tudi v številnih videoposnetkih s pevskimi nastopi.
Nepredstavljivo bi bilo spomin zavrteti nazaj, v čas pred pol stoletja ali stoletje, in si zamisliti, kakšna bi bila kozjanska krajina brez pesmi. Pesem je bila vselej sopotnica tukajšnjih prebivalcev, tako v vsakdanjem kot prazničnem življenju. Z njo so počastili rojstva, z njo so vzgajali otroke, preživljali dolge zimske večere, premagovali napore ob težkih delih na poljih in vinogradih, preživeli praznike, k poslednjemu slovesu pospremili pokojnike …
»Kozjanska zemlja in njeni ljudje. Zaraščeni v sobivanje. Prepleteni iz korenin gubastih gričev in hribov, ki se zdijo večni in nespremenljivi skozi stoletja. V njihovih grapah je veter. V njihovih nedrjih se vedno meša pesem. Pristna. Domača. Ljudska. Ljudska pesem odzvanja kot vez med preteklostjo in sedanjostjo. Med nekdaj in sedaj. Nekdaj spontano zveneva vsepovsod kot način življenja, sedaj se učimo kot dragoceno dediščino. V skupinah, v šoli, v društvih in zborih. Njeno besedilo je neločljivo povezano z melodijo, melodija pa z ritmom. Če so žalostne besede, joka tudi melodija. Če se smeji melodija, zavriska tudi beseda. In morda veselo zatopotajo tudi noge.«
Tako sta uvodoma tematiko osrednje proslave ob kulturnem prazniku v Kozjem predstavila povezovalca programa Nika Gradišek in Klemen Kocjančič.
Da ljudska pesem na Kozjanskem še vedno živi, so predstavile številne skupine glasbenikov, pevcev, recitatorjev … Ljudsko pesem danes negujejo družine, v šolskem okolju, skozi društveno dejavnost ali kar tako, ko zapojejo prijatelji, sosedje, znanci.
Potem ko so obiskovalce skozi čarobne prizore, ki jih je v videoposnetek strnil Boris Klavžar, popeljali na sprehod po idilični kozjanski krajini, smo ljudsko pesem slišali v vsem njenem bogastvu. Zapel je Otroški pevski zbor Osnovne šole Kozje, prisrčen nastop so uprizorili tudi folkloristi iz skupine OŠ Kozje s harmonikarjem Patrikom Kovačičem.
Kako ljudska pesem še živi v družinah, sta na odru predstavila Hana Dobravc z očetom Žigo in David Balon z dedkom, ljudskim godcem Tinetom Jazbecem. Za instrumentalno pestrost je poskrbel Sven Markovič. Nadaljnje so v video posnetku svoj odnos do ljudske pesmi in njeno negovanje predstavile tudi Karmen Gajšek z mamo Marico ter družina Čepin, pa tudi Štefka Pajek, Marija Gubenšek in Marica Selič s Prevorja.
V tretjem delu pa smo spoznali še, kako ljudska pesem živi v društveni dejavnosti. Slišali smo pesmi, ki so jih rodovi pred nami uspeli zliti na papir ali so to naredili njihovi potomci ali raziskovalci glasbenega izročila, in tiste, ki se prenašajo le ustno. V njih zveni ljubezen, otožnost, žalost ob vojnih zgodbah, hudomušnost in dobrovoljnost ob prigodah ob delu in druženjih. V njih v nebo poletijo zares tenkočutni opisi lepot kozjanske krajine …
Ljudsko pesem so prepevali še Ljudski pevci s Prevorja, Pilštanjski gospodarji, v posnetku tudi Moški pevski zbor Kozjanski park Kozje, na odru pa sopranistka Teja Stegel, ki je glas združila tudi moškim delom Mešanega pevskega zbora Vinea Kozje. Ta je v polni zasedbi koncert slavnostno zaključil z domačinom ljubo pesmijo Čez obzorja Kozjega. Ljudsko pesem smo slišali tudi v recitacijah Veronike in Nike Gradišek, za glasbeno spremljavo sta poskrbela Klemen Kocjančič in Sven Markovič. Kako so se ob ljudski pesmi poveselili, pa so skozi ples prikazali tudi v Folklorni skupini Kozje s harmonikarjem Nejcem Potočnikom.
V zaključku je zbrane nagovorila županja Milenca Krajnc. Dejala je, da smo, tako kot so bili že rodovi pred nami in bodo rodovi za nami, tudi mi ustvarjalci kulture. »Pomembno je, da cenimo svojo domovino, jezik, državne simbole ter da privzgajamo kulturo že v rani mladosti tudi najmlajšim, tako v domačem kot tudi v šolskem okolju,« je dejala ter izpostavila, da je kultura temelj naše družbe, skozi katero smo se lahko razvijali v narod, kakršen smo danes. Pomembno je to ohranjati, negovati in prilagajati času, je dejala ter svojim občanom in ostalim obiskovalcem, ki so kino dvorano napolnili do zadnjega kotička, zaželela lep in prijeten praznik kulture ter da naj bo dan kulture prav vsak dan.
Izsledke proslave si lahko ogledate tudi v spodnjem videoposnetku:
In še fotogalerija:
