Koncertu muzikalov mednarodne poletne pevske delavnice Broadway I love v organizaciji Boštjana Korošca, ki se je zgodil v petek, 23. julija, na Ipavčevem vrtu, sodeč po odzivih avditorija je in ni navdušil. Večina je vljudno ploskala do kraja, nekaj jih je resnično »padlo not«, opazil pa sem tudi posameznike, ki so koncert zapustili sredi programa.
15 deklet (in žensk) in 4 fantje ter ansambel 3 kitaristov, dveh bobnarjev in pianista, zbranih menda iz naše in sosednjih dežel, so ustvarili dinamično profesionalno predstavo z odličnimi pevskimi nastopi, svojstveno domiselno koreografijo in za moje občutke povprečno glasbo. Brez trobent, skasofonov … je vsaj mene težko vreči iz ravnotežja. Ves čas sem letošnji koncert primerjal z lanskim v Šentvidu, pa moram priznati, da mi je bil šentviški bolj po duši. Manj znani muzikali, poskusi ustvarjanja nekega recimo brodwayskega vzdušja in zahodnega mladostniškega uporništva brez dojemljivega razloga, »frajerisanje«, otrpli v prazno zazrti obraz ter seveda predvsem izključno samo angleški jezik … so mi koncert preveč odtujili, da bi ga lahko ocenjeval s superlativi. Pogrešal sem voditelja, ali vsaj dovolj informativni programski list, ki bi me uvedla v sceno. Vseeno pa je bila ta predstava Društva ljubiteljev umetnosti Celje nekaj posebnega in bi jih veljalo angažirati tudi v prihodnje.
Presenetljivo je bila predstava brezplačna, oziroma jo je verjetno financiral neznani dobrotnik.
t/f: FK / Šentjurske novice, 28. 7. 2010
Fotr – Bizovičar za 12 €
Lep poletni večer in znana TV faca Lado Bizovičar sta na zadnjo junijsko nedeljo do zadnjega kotička napolnila »Šentjurske Križanke«. V eni uri in pol »brzostrelnih« domislic se je tokrat izrazito mlada publika nakrohotala do mrtvega. Ni kaj, komedija je tudi v Šentjurju zakon.
Fotr, monokomedija Lada Bizovičarja v režiji Nataše Barbare Gračner, je spretna komercialna humorna izpoved sveže pečenega očeta, v katero je napletel »vse živo«. Bizovičar je tako prepričljivo odigral svojo vlogo, da kar verjamem, da je osnova njegove zgodbe lastno doživljanje očetovstva. Monokomedija nima zgodbe oziroma velike sporočilnosti, je nekakšna duhovita nanizanka splošnih življenjskih spoznanj, ki so v resnici seveda hudo resna in realna, iz katerih pa se Bizovičar, bi skoraj lahko rekli, kar krepko norčuje. Seveda največkrat na svoj račun. Toda nikakor ne pozabi tudi na tiste v avditoriju, ki se z očetovskimi težavami neposredno niso nikoli srečali, na primer na dekleta in ženske, ki pa so se, sodeč po tonu salv smeha, dejansko najbolj zabavale. V uri in pol bistroumnega besedičenja je vsakdo lahko našel nekaj za svojo dušo. Verjamem pa, da se je ob Bizovičarjevih bravurah grenko nasmehnil marsikateri od navzočih sveže in manj sveže pečenih očetov, kar je pravzaprav presežna vrednost te komedije.
Je ta presežna vrednost zajeta v ceni 12 €? Očitno. 12 € se sliši malo, v tolarjih pa bi to bilo skoraj 3 jurje. Kar zlasti v primerjavi z našimi domačimi izvajalci, ki nas zabavajo praviloma kar brezplačno, sploh ni malo. Ampak denar tokrat za gledalce gotovo ni bil omejitveni faktor.
FK / Šentjurske novice, 28. 7. 2010