Svojo dolgo košarkarsko kariero, pri čemur je v Podčetrtku igral od leta 2015, je na včerajšnji tekmi v Novem mestu zaključil kapetan ekipe Terme Olimia, Nejc Strnad.
Strnad, ki bo čez en mesec dopolnil 40 let, se je od domačih navijačev poslovil po zadnji domači tekmo, ko je od klubskega vodstva prejel spominsko plaketo.
Konjičan je v svoji karieri osem sezon odigral v Laškem, kjer je prav tako nosil kapetanski trak, preizkusil pa se je tudi v Grčiji in na Madžarskem. V naših krajih si je ustvaril tudi dom.
Takole pa se je pisno zahvalil svojim podpornikom:
Ni bilo ravno vse rožnato, ampak po klicu Boštjana Ceraja in po pogovoru z legendo slovenske košarke Borisom Zrniskim, smo hitro našli skupni jezik in počasi se je začela moja pravljica v Košarkarskem klubu Podčetrtek. Trajala je kar osem let, osem let lepih trenutkov doživetij na terenu in izven njega.
V tem času sem tudi sam naredil nov korak v življenju in spoznal, kako se je zjutraj zbuditi (vsak dan ob 5:20), oditi v službo in oddelati 8 ur, poleg rednih treningov košarke in tekem. Ob tej priložnosti bi se rad iz srca zahvalil gospodu Zdravku Počivalšku, ki je bil začetnik tega “projekta” (služba + košarka), seveda tudi gospodu Florjanu Vasletu in gospodu Vasji Čretniku. Hvala za prilagajanje službenega urnika, da sem lahko nemoteno treniral. Velika hvala družini, ki mi je stala ob strani vsa ta leta.
Hvala mama, da si me vzgojila v človeka, ki zna ceniti majhne, a za življenje velike stvari, ki se jih ne da kupiti. Hvala očetu, bratoma Roku in Gašperju, ponosen sem, da vaju imam. Hvala moji življenski sopotnici Moniki, ki mi je bila velika podpora in ki je tudi največji krivec za tako lep zaključek moje košarkarske poti – ljubim te 😊. Hvala tudi iz srca Marici in Sandiju Šmalčiču ter Roku in Sabini Šmalčiču, šli smo čez pekel, ampak smo preživeli in se trudimo in vedno se bomo za dobro otrok.
In za konec še moj največji ponos, smisel, za kar se je splačalo stisniti zobe tudi takrat, ko je bilo najtežje, smisel, za kar vsi živimo in se trudimo v življenju – moji trije fantje Oskar, Ožbej in Gal. Oskar in Ožbej, mamica nas čuva, za vedno bo del nas.
Hvala vsem trenerjem, soigralcem ki so bili del moje poti v KK Podčetrtek. Hvala predsednikom Darkotu Šketu, Franciju Trupeju in Andreju Kitaku. Hvala županu občine Podčetrtek gospodu Petru Misji. Hvala upravi kluba, vsem članom, ki so na takšen ali drugačen način pomagali klubu, da se je lahko igrala košarka in da je danes KK Podčetrtek na košarkašem zemljevidu zelo spoštovan klub. Hvala navijačem, vedno ko je bilo potrebno ste bili z nami in ob nas. Hvala vsem iz srca, zelo sem ponosen, da sem lahko bil del vsega tega.
Če sem koga pozabil, se iskreno opravičujem. Čustva me prevzemajo, ko pišem in ni lahko, priznam.
Za konec pa še misel ali dve glede mladih košarkarjev, ki prihajajo za nami. Imamo ogromno talenta, veliko otrok, ki imajo radi košarko. Imamo tudi trenerje, ki delajo zelo dober posel in lepe rezultate. Mladi košarkarji na začetku vaše poti se igrajte košarko, spoznavajte nove prijatelje in uživajte, ko pa bo prišel čas za kaj resnega, pa naj vam bo vodilo delo, trud in trma. In ko bo prišlo obdobje, ko bo težko, takrat morate biti najmočnejši in najbolj trmasti. Biti košarkar ni lahko. Ampak ko boste spoznali, da so v košarki slabi in dobri dnevi, verjemite, uspeli boste.
Toliko od mene 🙂. Hvala vsem iz srca, jaz pa se zdaj selim na tribuno in postajam navijač 🙂. Vse dobro. KK Podčetrtek je zapisan v mojem srcu. Srečno! Kapetan Nejc
Slike: KK Podčetrtek
