Dnevi so vse toplejši, s tem pa se vedno več ljudi odpravlja po opravilih na svoje vrtove, travnike, njive in sadovnjake. Ob pripravi površin pa marsikdo uporablja tudi ogenj.
Ta se uporablja predvsem za kurjenje obrezanih vej ter drugih ostankov, nekateri pa ogenj prav tako uporabijo za čiščenje neurejenih površin.
Vsako travišče, ki se požge, pa je življenjsko okolje z izredno pestrostjo rastlinskih vrst, bogatijo pa ga tudi živali, zlasti žuželke. Požiganje pri rastlinah povzroča poškodbe rastnih vršičkov, ogenj pa prizadene za tla nepogrešljive organizme, kot so deževniki, mravlje, ličinke hrošči, glive in bakterije.
Posledica požiganja je tudi mineralizacija hranljivih snovi v tleh in povečana količina razpoložljivega dušika v tleh, zato se spreminja rastlinska sestava travnika. Med tem, ko je avtohtono rastlinje zelo občutljivo na visoke temperature, so pleveli in invazivne rastline veliko manj. To pomeni, da s požiganjem spodbujamo rast bolj trdovratnih in neželenih rastlin trav.
S tem ni dvoma, da požiganje s sabo prinese več posledic, ki so slabe za človeka, še posebej pa za naravo.
Brezglavo požiganje preprečuje tudi več uredb
Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju določa, da se mora pri kurjenju v naravnem okolju najprej urediti kurišče. To mora biti obdano z negorljivim materialom, prostor okoli kurišča mora biti očiščen vseh gorljivih snovi, ob kurjenju pa moramo biti od gozda ter večjih naselij primerno oddaljeni. Prav tako moramo ves čas nadzorovati kurišče, po koncu pa pogasiti ogenj ter mesto pokriti z negorljivim materialom. Če se veter preveč okrepi, moramo prenehati s kurjenjem.
Prav tako je v večini primerov prepovedano kuriti v gozdu, prepovedano pa je tudi zažigati kmetijska neobdelovalna zemljišča in nerodovitne površine, kot so pašniki, barjanski travniki in podobno. Pri kurjenju se ne sme uporabljati gorljivih tekočin ali materialov, ki pri gorenju razvijajo močan dim ali strupene pline.
Uredba o odpadkih prepoveduje kurjenje organskih ostankov, kamor spadajo obrezane veje, posušene rastline in podobno. Iz določil obeh predpisov izhaja, da neobdelanih in zaraščenih površin ne smemo vzdrževati na način, da jih požgemo.
Izvajanje določil Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju nadzoruje Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, na območju Kozjanskega parka pa izvajanje določil Zakona o ohranjanju narave nadzorujejo naravovarstveni nadzorniki. Kurjenje odpadkov je torej v večini primerov prepovedano, za kršitelje pa so predvidene tudi globe.
