Z volitvami seveda. Toda pravo vprašanje je, kako v množici radodarnih predvolilnih ponudb najti najboljšo. Edina možnost je čim več informacij z vseh možnih strani, kajti resnica je običajno vedno nekje v sredini.
Ker se zadnji mesec pred volitvami praviloma nabere veliko resničnih in še več manj resničnih informacij, pravzaprav največ le leporečne reklame, ki je nihče ne jemlje povsem resno, smo se v ŠN odločili, da bomo volilno dogajanje sproti spremljali od vsega začetka, analizirali dosegljive vesti in dokumente ter vam poskušali posredovati svoja spoznanja. Da ne bo nesporazuma, poskušali se bomo izogibati navajanju običajne samohvale političnih akterjev in iz ponujene »solate« s kombinacijo podatkov iz različnih virov izluščiti tisto, kar bomo ocenili, da je vredno pozornosti in morda prinaša v šentjursko politiko nekaj realnega. Ta pozornost in ta prostor bosta namenjena predvsem tistim političnim subjektom, ki bodo dovolj zgodaj javno napovedali svojo udeležbo na volitvah in dali v javnost svoje zamisli. Držali se bomo predvsem le pravila, da bomo šli po vrsti, tako kot se bodo kandidature pojavljale v javnosti. Toda le do zadnje številke ŠN pred volitvami, ko bo v njih prostor le še za plačane oglase. Treba je pač tudi preživeti.
Prva volilna ponudba: Gibanje za občino Šentjur
Nestrankarsko Gibanje za občino Šentjur (GOŠ) je in ni novost na šentjurski politični sceni. Spomnimo se, da je Oto Pungartnik leta 1998 uspel na občinskih volitvah z neodvisno Listo za razvoj Šentjurja (LRŠ), ki je z 8,7% glasov dobila v občinskem svetu 3 mandate. Takrat so bili s te liste izvoljeni Oto Pungartnik, Rudi Mestinšek in Marko Diaci. Lista je kmalu po volitvah dobesedno utonila v pozabo, čeprav je Oto Pungartnik postal celo Malovrhov podžupan, kasneje je uspel tudi v diplomatski službi, Diaci pa je štiri leta kasneje prišel v parlament na listi Stranke mladih Slovenije (SMS). Lahko bi rekli, da je LRŠ bila uspešna za akterje, ni pa bilo od nje prave koristi za šentjursko politiko. Zanimivo je, da Marko Diaci, eden od voditeljev takratnega poskusa nestrankarske politike, letos poskuša z istim »trikom«.
Razlogi za postavitev takratne neodvisne liste so bili kar precej prozaični: Oto Pungartnik in njegova ekipa so po sili razmer izpadli iz šentjurske strankarske kombinatorike, zato so šli v »zasebno« akcijo. Razlogi za ustanovitev GOŠ niso povsem enaki, so pa v določenem segmentu podobni. Če pogledamo sestavo iniciativnega odbora GOŠ, ne moremo prezreti, da imajo v njem glavno besedo znani politični kadri SMS; Marko Diaci, Sandi Potočnik in Jože Marjan Mastnak, zdi pa se, da tudi Andreja Ocirk, Vladimir Belina in Saša Majer prihajajo iz iste sredine. Le Robert Polnar prihaja iz druge sfere, iz LDS. Ker se SMS po izpadu iz parlamenta leta 2006 ni več pobrala, je kar verjetno, da je iskanje preživetja tudi eden od vzrokov za nastanek GOŠ. Toda sodeč po njihovem programu, ta razlog ni bistven, pravi vzrok za nastanek GOŠ je vendarle razočaranje nad strankarsko demokracijo na splošno in še posebej nad dogajanjem v šentjurski politiki. Gledano s tega stališča, je nastanek GOŠ zanimiv poskus, kako vnesti svež veter v občinsko politiko, ki se je v resnici izrodila v dokaj zaprte strankarske lobije. Nesporno so ustanovitev GOŠ spodbudili tudi opazni uspehi nestrankarskih list po drugih občinah, zlasti še imeniten podvig ljubljanske Jankovičeve liste.
GOŠ ponuja »novo politiko«
Njihovi prvi pisni izdelki, ki so prišli regularno v javnost, se odlikujejo tako po dokaj inovativni vsebini kot po jasni in odločni dikciji. Njihova uvodna navedba v prvem stavku, da je GOŠ državljanska pobuda občanov različnih svetovnonazorskih opredelitev itd., z ozirom na znano strankarsko poreklo večine članov vodstva, ni najbolj prepričljiva. Bolj verodostojno bi zvenelo, če bi v GOŠ imeli vidno vlogo tudi razočaranci iz t.i. pomladnih strank, ki jih tudi ne manjka med volivci.
Očitno temeljna misel GOŠ, da stavijo na pravičnost pred pravšnostjo in na vrednote pred vrednostjo, je odlično povedana, toda to ne pomeni, da ne gre zgolj za simpatični populizem, kakršnega bo zmogla ponuditi tudi konkurenca. Bolj obvezujoč in tudi pomemben se mi zdi naslednji stavek: »Naš glavni potencial izhaja iz nedoslednosti in nenačelnosti vseh političnih strank v občini in njihovih predsednikov, ki se trdo borijo za dobrobit vseh, in ta boj namerno izgubljajo. Prepričani smo, da zato, ker njihove zasebne pregrehe vselej prevladajo nad javnimi koristmi.«
Ta ocena je tako rekoč dokončna in ne dopušča več zasilnih izhodov za »kravje kupčije«, na kakršne smo v šentjurski politiki navajeni. Očitek, da je trenutna občinska politika preplet neprofesionalnosti, nepreglednosti in birokratske samozadostnosti, na verbalni ravni podira za seboj vse mostove. Toda pozor, z delno izjemo afere »Igrišče na mivki«, ni podprta z otipljivimi argumenti. Če bo GOŠ hotel to svojo radikalno kritiko »vnovčiti« pri volivcih, ga čaka garaško in grdo delo. Brez zadetkov v polno pri operacionalizaciji te kritike, uspeha ne bo. To pa pomeni, da bo poleg »gnojnice« morala špricati tudi vroča srčna kri.
Nadaljevanje programa GOŠ je le podrobnejša ubeseditev gornje temeljne usmeritve. Obljubljanje morale resničnih informacij, etike družbene odgovornosti, strpnega pogovora o skupnih ciljih z občani, društvi, civilnimi iniciativami, manjše in boljše občinske uprave … so zaenkrat le načelna stališča, ki niso obvezujoče konkretizirana. To, da bo občinski proračun rezultat usklajevanja med vsemi zainteresiranimi, ne pa kot do sedaj, ko je bil posledica interesnega ravnovesja posameznikov iz političnih strank, je v načelu zdrava demokratična usmeritev, je pa veliko vprašanje, če je tudi dovolj operativna v našem okolju, ki je kljub številnim časopisom še vedno vsebinsko medijsko in komunikacijsko hudo deficitarno. Brez komunikacije in brez politične kulture demokracija ostane praviloma bosa.
Posebnost GOŠ je, da so se svoje umestitve v šentjurski politični prostor lotili drugače; z osebnimi kontakti in zbiranjem podpisov podpore. Pravijo, da imajo že nekaj tisoč podpisov, toda polnih pol še niso dali na svetlo.
Znani neznanec – Robert Polnar
Vse kaže, da je glavni ideolog gibanja Robert Polnar, kar ocenjujem za pozitivno. Kljub svoji mnogokrat preveč ostri retoriki je Polnar vendarle ta hip v šentjurski politiki eden redkih, ki svoja dobro profilirana načela že dalj časa dosledno deli tudi z javnostjo. To, da ima za seboj dolgo partijsko zgodovino v LDS, mu štejem v dobro. Če bi bil karierist, bi se verjetno tiho včlanil v SD ali SDS, verjamem, da bi povsod uspel. Vse kaže, da se je s šentjurskim strankarstvom res razšel. Če sem ga prav razumel, enostavno več ne verjame, da se naša občinska politika lahko zlepa reši iz klinča preveč osebnih interesov. Osebno se s to njegovo oceno dokaj strinjam in tudi zato s simpatijami spremljam njegovo akcijo. Drugo vprašanje pa je, ali je Polnar osebnostno in strokovno optimalna rešitev za šentjurske razmere? Tega seveda z gotovostjo ne morem vedeti, toda v naboru možnih protikandidatov ta hip še ni videti nikogar, ki bi nakazoval tako odprte in radikalne posege v obstoječi »krapovski ribnik«.
Dokončne ocene o njem se bom vzdržal, kajti do volitev bo moral še velikokrat dokazati, da res kaj zna in lahko naredi kaj boljšega, kot imamo.
Neznani znanec – Marko Diaci
Njegov uvodni tekst, s katerim je na novinarski konferenci napovedal svojo kandidaturo za župana, ne pove veliko. Njegovih sedmero točk identifikacije, nekakšne generalne alternative sedanjemu stanju, so čisto OK, toda zastavljene so preveč črno-belo in splošno. Vse kaže, da sta si s Polnarjem razdelila vlogi »lepega in grdega dečka«, kar je seveda dobra taktična poteza, ki pa nima dovolj osebne strateške teže. Kljub temu, da se Diaci vrti v šentjurski politiki že skoraj poldrugo desetletje, je v bistvu še vedno nepopisan list, kajti doslej je bil več ali manj vedno v opozicijski vlogi in z njim kot oblastnikom volivci dejansko še nimamo izkušenj. Je pa nesporno dovolj formalno in neformalno izobražen, ambiciozen in tudi primernih let, da ga lahko štejemo med perspektivne. Ima pa težavo s SMS, katere predsednik je, ker se ji še očitno ni odpovedal. Če bo hotel volivce prepričati, da res gori za Polnarjevo »civilno« usmeritev, kar je za uspeh nestrankarske iniciative verjetno prvi pogoj, bo moral zelo hitro in radikalno ukrepati.
Vsekakor še čakamo na njegov še bolj dorečen volilni program, kot ga je zastavil v intervjuju v tej številki ŠN.
Tudi ekipo poznamo in je hkrati ne poznamo
Širše jedro GOŠ sestavljajo Jože Mastnak Marjan (JMM), Sandi Potočnik, Andreja Ocvirk, Vladimir Belina in Saša Majer. Kaj prinašajo s seboj v gibanje, je zaenkrat težko ocenjevati. Tako na prvi pogled gre za t.i. kulturno-mnenjske voditelje, ki lahko privabijo volivce, na drugi pogled pa tudi za posredne porabnike občinskega proračuna, torej za interesno skupino. JMM je predsednik Zveze kulturnih organizacij, Andreja Ocvirk ravnateljica šole B.K. Ponikva, Belina predsednik Pihalnega orkestra. Saša Majer je študentka (ali diplomantka?) teologije, je nekoč imela besedo v ŠKMŠ, v GOŠ pa verjetno pokriva »cerkveno« področje, Sandi Potočnik je iz SMS znan operativec. Med njimi ima morda še najdaljšo politično in v zadnjem času tudi previdno oporečniško zgodovino JMM, predsednik KS Blagovna, ki velja za razmišljujočega in samosvojega človeka in v bistvu ne paše v nobeno stranko. Tudi v GOŠ bo verjetno težko dolgo vztrajal.
Volilna prognoza
Za realnejšo prognozo je še veliko prehitro, ker se GOŠ v javnosti še ne pojavlja veliko. Nestrankarstvo je danes v trendu, zato 10 do 20% glasov ne bi smel biti zanj prevelik problem tudi brez izjemnih prizadevanj. Če pa bodo fantje in dekleta res prečesali vso občino, potem lahko te številke mirne duše povečamo za polovico.
Zanimiva je pozicija Marka Diacija kot županskega kandidata. Zdi se, da podpora Tislu, čeprav je še vedno velika, očitno pada, Diaci pa se ta hip pojavlja kot njegova edina možna resna alternativa. On in SMS (poleg Polnarja) sta bila tako rekoč edina v Občinskem svetu, ki sta bila dosledno v opoziciji, vse druge stranke (SD, LDS, Desus, SLS in delno tudi NSi) in njihovi voditelji, na volitvah potencialni Tislovi konkurenti, so bili odkrito ali prikrito v tako imenovani županovi koaliciji. Normalno, da sedaj ne bodo mogli skočiti Tislu oziroma sami sebi v hrbet. V bistvu jim ne preostane kaj veliko drugega, kot da še naprej načrtujejo svoje preživetje v Tislovem zavetju. To seveda pomeni, da četudi se bodo pojavili v županski dirki, to ne bo boj na življenje in smrt, temveč samo igra.
Seveda je bistven odgovor na vprašanje, do kakšne mere je načeta Tislova karizma? Ljudje se oblasti hitro naveličajo, dva mandata pa sta tako rekoč že maksimum, kar kritična javnost lahko prenese. Če bi Tisla doletela usoda Jurija Malovrha, ki se je tudi zdel nenadomestljiv, a je na volitvah leta 2002 prepričljivo pogorel, bi Diacijeve možnosti strmo narasle.
Sicer pa počakajmo, da bomo videli, če imata Polnar in Diaci za Tisla in vladajočo ekipo pripravljenega kaj bolj nevarnega orožja, kot so dosedanje pasje bombice.
FK / Šentjurske novice
