Ta teden smo v Splošni bolnišnici Celje ponovno odprli covid oddelek. Ta dogodek je bil pričakovan, pa vendar smo ga sprejeli z mrkimi, utrujenimi, že skoraj sitimi obrazi.
Kaj pomeni odprtje covid oddelka? V praksi izgleda tako, da moramo polovico infekcijskega oddelka izseliti in narediti prostor za nove covid bolnike. Paciente z našo običajno patologijo moramo razdeliti med druge oddelke ali poslati domov. S tem daljšamo čakalne dobe in manjšamo kapacitete npr. kolegom internistom ali kirurgom, ki imajo tega stanja upravičeno dovolj.
Tudi mi nismo prav nič srečni: želimo si zdraviti svoje infektološke paciente, pa vendar moramo narediti prostor za nov, nepotreben val covida.
Nepotreben?
Tako je, ta val je nepotreben. Cepljenje je varno, učinkovito in zastonj. Bolnišnično zdravljenje rabijo skoraj izključno (oz. absolutno nadpovprečno) necepljeni. Cepljeni zbolevajo občutno manj in imajo praviloma lažji potek, čeprav bo seveda prišla kakšna izjema, ki bo končala na intenzivi; ne glede na razvoj sodobne medicine je iznajdljiva narava pogosto korak pred nami.
Težki so občutki, ko moramo po skoraj dveh letih prvih bojnih vrst ponovno v vojno stanje zaradi sebičnosti nespametnih ljudi.
Težki so občutki, ko moramo po skoraj dveh letih prvih bojnih vrst ponovno v vojno stanje zaradi sebičnosti nespametnih ljudi. Čeprav vsakega obravnavamo z vso skrbnostjo, ki nam jo nalagata lastna vest in Hipokratova prisega, je empatije danes manj. Ne gre več za nič krive stare mame iz doma upokojencev, ki jim je asimptomatski vnukec med obiskom prinesel covid, ampak gre npr. za tistega, ki zanika obstoj virusa, za nasprotnika vseh cepljenj, za tistega, ki se le površinsko samotestira ali za onega, ki v cepivih vidi teorije zarote, kjer smo vsi podkupljeni od Billa Gatesa.
Sol in žolč
Naj se gredo solit vsi antivakserji, necepljeni, zanikovalci virusa, teoretiki zarote, google-covidologi in nasprotniki ukrepov, ki nam otežujejo delo. “Zahvalil” sem se jim v obliki tvita, ki so ga povzele Slovenske Novice. Rezultat? 900 + komentarjev. Za zabavo sem jih šel malo gledat … ampak je kmalu nehalo biti zabavno. Večina komentarjev je bila proti cepljenju – zares žolčno proti cepljenju.
Pustimo ob strani njihove “argumente”, ki so bili stokrat demantirani, trenutno je to manj pomembno. Presunilo me je, kaj vse so ljudje sposobni pisat pod svojim imenom in priimkom. Na kakšnem Twitterju je človek navajen, da so najbolj skrajni in žaljivi zapisi iz anonimnih računov, ampak tukaj pa gre za razgaljenje vseh možnih potlačenih patologij pred znanci, sosedi, družino, sodelavci in celo Slovenijo.
Sestra mi je nekoč rekla, da če hočeš človeka zares spoznati, mu poglej zid na Facebooku. In res: tam se razkrijejo najbolj globoke jeze in frustracije z najbolj žolčnim besednjakom – na Facebooku ni filtra. In ohoho, ko tisto bereš, ti je jasno, da je nekaj z nami hudo narobe.
Že nekaj mesecev mi ne da miru, zakaj je na Nizozemskem že 85 % cepljenih, pri nas pa ta odstotek caplja okrog 50 %. Imamo cca petino ljudi, ki se strogo ne želijo cepiti, kar je precej visok delež. Kaj imajo v tem vidiku skupnega najbolj civilizirani narodi, česar mi nimamo?
Razvit občutek za osebno odgovornost
Meni se zdi, da smo s covidom odprli eno skrito kolektivno patologijo med Slovenci, še eno posledico prejšnjega režima: prevelika moč države, ki posamezniku ne dovoli svobode. O vsem se odloča nekje na ministrstvih, ki nato redno izdajajo “jasna in natančna navodila”, ki jim vsi ostali sledimo do bizarnih potankosti. Kjer ni svobode, da bi posameznik odločal o sebi in okolici, se osebna odgovornost ne razvije. Odgovornost in krivda za vse, kar se dogaja, je nekje daleč, zunaj dosega in vpliva posameznika, ki sčasoma postane odvisen od vsakokratnih jasnih in natančnih navodil. Tak človek postane šibek – in jezen: nisem kriv jaz, ki o ničemer ne odločam, ampak kriv je Janša/Kučan, krivo je ministrstvo, krivi so Američani/Bruselj, kriv je Bill Gates.
V tem navideznem zatiranju posameznik poglablja svojo majhnost in nepomembnost, čeprav vsakdo želi biti slišan, upoštevan in cenjen. Ravno med antivakserji se močno čuti potreba po tem, da se jih prepozna, da se jih vidi in sliši. Želijo biti del nečesa večjega od njih samih. In ko dobijo informacije, ki naj bi jih vsi infektologi tega sveta spregledali in ki so jih oni v svojem vztrajnem googlanju le našli, se počutijo pomembne, vredne, del neke prosvetljene elite, ki ve nekaj več. Na nek način tako zdravijo svoje manjvrednostne komplekse. Logično je, da se razjezijo, ko jim realnost potrka na vrata. Tudi med zdravstvenimi delavci se jih žal nekaj najde.
Eppur si muove.
Na srečo je večina ljudi normalnih. In ne glede na vso hudo kri na naš račun, na žalitve, na raznorazne obtožbe … bomo tudi jutri prišli v službo. Kljub vsemu bomo jutri naprej v prvih in drugih bojnih linijah. Jutri bomo, enako kot danes, dali vse od sebe v tem poklicu in poslanstvu, da pridete čim prej na vrsto. Da vam poskusimo dobiti preiskavo, kot da bi prosili za lastne starše. Da preskočimo malico, ko vas je veliko v čakalnici. Da vas kljub pomanjkanju časa poslušamo. Da vam še enkrat razložimo, zakaj se je vredno cepiti. Da se vmes kdaj pohecamo. In da vas pozdravimo, ker ste zato prišli k nam.
Kot ponavadi rečem pacientom pred odpustom: Če nas rabite, smo tu. Velja za vse: leve, desne, zgornje, spodnje, za cepljene in za necepljene. Ker veste, konec koncev, ko je res hudo – še noben antivakser ni odklonil zdravljenja.
Naša predstojnica. ⬇️⬇️?? https://t.co/GAjeN00qvB
— Federico V. Potočnik (@FVPotocnik) August 24, 2021
