Kozjansko-obsoteljsko gričevje, predvsem pa tukajšnji ljudje lahko pomenijo tudi literarni in umetniški navdih; ali pa zgolj vzletišče za pot k zvezdam domišljije.
Vasja Jager, Šmarčan s Cankarjeve, živeč v Mariboru, je že uveljavljen publicist; novinar, pa tudi že pisatelj. Primožena Šmarčanka Lucija Čakš, prav tako novinarka, pa je še na začetku svoje pisateljske poti.
Po prvencu Sodni dnevi, ustvarjenim skupaj z znanim slovenskim odvetnikom dr. Petrom Čeferinom, Vasja prihaja s povsem samostojnim romanom Cajhn, o Marijanu Šket, ljudskem človeku, kadar potrebuje dušo, in tajkunu, ko ga zgrabi lakota po moči.
Lucija Čakš pa mladim bralcem ponuja izmišljeno, a, kot pravijo skavti, ki so jo že prebrali, povsem pristno in realistično skavtsko pustolovščino, ki se dogaja na razgibanem in za ljubljanske srajce nepredvidljivim Kozanskim.
Cajhn (Vasja Jager)
Vasja je po poklicu novinar ter pisatelj, svojo življenjsko pot pa je začel v Šmarju. Knjiga je prav posebna zato, ker se zgodba dogaja v naših domačih krajih, na Kozjanskem. Primerna je za vse, ki se ob branju radi podajo v domišljiski svet, ob enem pa, tako kot Vasja, gojijo ljubezen do svoje domovine. Knjiga stane 24€, za nakup pa je na voljo na spletni trgovini Polovicka.si. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj o avtorju, povzetek knjige ter odlomek iz knjige.
Nekaj o avtorju
Vasja Jager je iz Šmarja. Po poklicu je novinar, po duši pisatelj, po sreči pa partner in ata. Star je 40 let, odraščal pa je v bloku na Cankarjevi. V njegovih mladostniških letih ga ni bilo mogoče zgrešiti, če ste šli mimo igrišča, kjer je (bolj slabo) igral košarko, dosti pa je obiskoval tudi knjižnico. Življenje ga je nato odpeljalo najprej v Celje, potem pa še v Ljubljano, kjer je študiral novinarstvo. Svoje delovne izkušnje je pridobival že na POP TV in Večeru, sedaj pa dela pri Mladini. Družino in nove spomine si je ustvaril v Mariboru, korenine, ki ga veže na Šmarje, pa ne more pretrgati, tudi če jo bi hotel.
Povzetek knjige
Marijan Šket je ljudski človek, kadar potrebuje dušo, in tajkun, ko ga zgrabi lakota po moči. Lastnik največje trgovske skupine v državi na medlo decembrsko jutro leta 2006 v svoji utrjeni vili na Iški vasi, par kilometrov izven Ljubljane, sprejme naivnega pisatelja, da bi mu zaupal svojo življensko zgodbo; dva dni zatem je mrtev.
S tem se zaključi zavita pot iz odročne kozjanske vasi Vruntole do samega vrha družbene piramide – pot, ki je držala čez tragedije in triumfe, čez strta telesa nasprotnikov, razbito družino, politične spletke in izigrane zakone do iluzije boljšega sveta, po katerem je zahrepenel že kot otrok.
Iluzija se je razblinila, življenje se bliža koncu, Šket in njegov sogovornik pa ob prasketanju ognja v kaminu, s snemalnikom na mizi in vsak s kozarcem konjaka v roki ob tiktataknju velike stenske ure mrzlično iščeta odrešitev in odgovor na vprašanje – ali je bilo vredno?
Odlomek iz knjige
V odlomku Marijan Šket opiše navezanost na svojo rojstno vas.
„Saj vem, tebi je to patetično, ker si mestni škric; taki pač ne veste, kako je to. Jaz pa vem, kaj je to dom, pravi dom – to je, da si vezan na neki kraj za vse življenje, ker veš, da je sonce, ki sije nate, isto sonce, ki je sijalo nate že ob rojstvu in ve vse o tebi in tvoji rodbini; in drevje in hosta okoli bajte vesta vse in ve štepih in voda v njem, ve kamen in ve ilovka – dom je tam, kjer se ti lahko vedno skriješ pred celim svetom in najdeš pred samim seboj. Tam sem se rodil, in to po hudih mukah – in tam sem potem rojeval svoje spomine, spet z muko. In če kje, bi lahko edino tam do konca ustvarjal nove spomine s celo družino. Edino tam.
Meni ni nikjer lepše kot na Vruntolah; kar sem našel zunaj, sem hotel pripeljati domov. Že ko sem bil mali, sem vedel, da me bo od mojega doma premaknila samo še smrt.
In me je res – ampak ne moja.“
NOV SLOVENSKI MLADINSKI SKAVTSKI ROMAN: Potem pa Svizci zavijejo … (Lucija Čakš)
Skavti so za štirinajstletnega Anžeta najboljša stvar na svetu (poleg kolesarjenja). Še posebej letos, ko je postal vodnik Svizcev. A kaj, ko je v vod dobil štiri šestarčke, s katerimi se nikakor ne ujame. Ne ve, kaj naj stori, da sestanki ne bodo za vse ena sama muka …
Voditelj Gašper ga nagovori, da jih odpelje na hajk – kolesarit za ves vikend.
A Anžetu in njegovim Svizcem se niti sanja ne, kaj vse jih čaka na in ob poti na nepredvidljivem Kozjanskem …
| »Jernej, kateri je Anže?« je slednja brez pozdrava stopila do nečaka. Ta je hitro pokazal na Anžeta, ki si je, s košarkarsko žogo med koleni, stepal prah z majice in hlač. »Vi ste Anže,« je v trdilni obliki rekla gospa in ga ocenjujoče premerila od nog do glave. Pa potem še enkrat, za dobro mero. »Koliko ste pa stari?« »Štirinajst, v devetem razredu sem.« »Pa je to normalno?« »Da sem pri štirinajstih v devetem? Mislim, da je to precej normalno …« »Ne, če je normalno, da srečanja vodi štirinajstletnik.« »Hja, bolj običajno je, da jih vodi kak fazan, to je res, ampak letos v našem vodu ni nobenega.«Odlomek iz knjige “Potem pa Svizci zavijejo …” |
