Strokovna skupina pod vodstvom Boštjana Brezovnika z mariborske fakultete je pripravila predlog za pokrajinsko razdelitev države, ki bi v veljavo stopila 1. januarja 2023. Osnutek predloga Slovenijo deli na 11 pokrajin, in sicer na Dolenjsko, Gorenjsko, Goriško, Južno Štajersko, Vzhodno Štajersko, Zahodna Štajersko, Koroško, Ljubljansko, Primorsko-notranjsko, Savinjsko-šaleško in Pomursko pokrajino.
Delitev Slovenije na pokrajine ni nova tema, saj jo je leta 2008 poskusil razrešiti posvetovalni referendum, vendar je bila volilna udeležba le enajstodstotna. Osnutek zakona o pokrajinah pod okriljem Boštjana Brezovnika in njegove strokovne skupine temelji prav na zakonodaji, ki je bila pripravljena v letih 2007/2008, tokrat ob podpori državnega sveta. Nova zakonodaja bi bila po svoji organizacijski strukturi čim bolj približana ureditvi v občini. Avtorji predloga se zavzemajo za to, da sedež pokrajine, sedež pokrajinskega sveta in sedež sveta občin ne bi bil v istem, ampak različnih krajih pokrajine.
Celje, Kozjansko in Obsotelje združeni v Južno Štajerski pokrajini
V osnutku predloga je še posebej zanimiva delitev Štajerske, ki bi se razdelila na tri pokrajine. Zahodno Štajerska pokrajina bi imela sedež v Mariboru, sedež pokrajinskega sveta v Slovenski Bistrici in sedež sveta občin v Lenartu. Vzhodno Štajerska pokrajina bi imela sedež na Ptuju, sedež pokrajinskega sveta v Ormožu, sedež sveta občin pa v Ljutomeru. Južno Štajerska pokrajina bi imela sedež v Celju, sedež pokrajinskega sveta v Žalcu, sedež sveta občin v Zagorju ob Savi.
Južno Štajerska pokrajina bi zajemala območje petindvajsetih občin. Gre za občine Bistrica ob Sotli, Braslovče, Celje, Dobje, Dobrna, Dol pri Ljubljani, Hrastnik, Kozje, Laško, Litija, Podčetrtek, Polzela, Prebold, Rogaška Slatina, Rogatec, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Šmartno pri Litiji, Štore, Tabor, Trbovlje, Vojnik, Vransko, Zagorje ob Savi in Žalec.
Po trenutnem osnutku pa bi bile štajerske pokrajine v praksi razdeljene na pet pokrajin, saj bi nekatere prav tako ležale v Pomurski in Savinjsko-šaleški pokrajini. Predlog je tako zopet dvignil kar nekaj prahu.
Prednosti in pasti predlagane delitve
Glavni razlog za delitev Slovenije na več pokrajin je predvsem decentralizacija, saj je cilj bolj enakomeren razvoj na vseh območjih, ne le v prestolnici. Iz tega razloga bi bila slednja samostojna, Ljubljanska pokrajina. Po tem scenariju bi tako tudi manjše občine naletele na več posluha. Celjske, predvsem pa kozjanske in obsoteljske občine, se že dolgo soočijo s težavo centralizacije, pri čemer bi lahko delitev na pokrajine omenjenim območjem dala več politične moči.
Delitev na pokrajin bi z novo ureditvijo državne uprave doprinesla tudi več delovnih mest, vendar pa se odpira tveganje, da bi posamezne enote prekomerno zaposlovale. Hkrati pa bi pokrajine lahko olajšale pridobivanje evropskih sredstev za projekte, vezane na regionalni razvoj, kar bi bilo v korist celjskim, kozjanskim in obsoteljskim občinam.
Na primeru delitve Štajerske pa zna trenutna delitev povzročiti še kar nekaj težav, saj bi poskrbela za le še več (političnega) drobljenja. Kot razdrobljene pokrajine pa bi Štajerske pokrajine imele manjšo politično in gospodarsko moč. Sicer gre za osnutek zakona, ki temelji na zgodovinsko-upravni in geografski delitvi ter na želji po boljšem regionalnem razvoju, vprašanje pa je, kako bi se delitev na 11 pokrajin obnesla v praksi.
