Kljub temu, da nas vedno bolj grize lastna vest o načinu doživljanja svojega življenjskega sloga imam občutek, da nam tarnanje o pomanjkanju vrednot pride vedno prav, zgolj kot cenen izgovor za prikrivanje lastnih napak, ki jim nismo pripravljeni zrelo in brez predsodkov pogledati v oči. In ena od teh je tudi smrt prijatelja, znanca ali morda celo najbližjega. Z odhodom našega sovaščana in neutrudnega aktivista Martina Cmoka, smo vendarle spoznali, da veličina njegove zapuščine, ni vedno pogojena z danes uveljavljenimi ali prezrtimi vrednotami.
Če se spomnim štirideset let nazaj, ko se je Martin začel aktivno ukvarjati s krajevno in lokalno politiko, ne moremo mimo tega, da je dejansko začel opravljati tisto, kar se pred njim ni upal nobeden; pospešeno ustvarjati iz nič in pomagati Slivničanom, da bi zlezli iz pregovorne zaostalosti, predvsem z lastnim vplivom, z veliko volje in energije, ne glede na to iz katere vasi prihajajo. Lahko, da je potres leta 1974 bil samo povod za hitrejšo obnovo podeželja, vendar se je takrat to pionirsko delo šele začelo. Krilatica, ki jo je uporabljala vse pogosteje aktualna oblast o decentralizaciji je podžgala našega Martina, da je začel odprt in neenakopraven boj s takratnimi občinskimi veljaki. Zavedal se je, da je nekdanja lastna občina vedno bolj izgubljala predvsem na izgradnji infrastrukture.
Ne bi rad njemu pripisal vse uspehe in zasluge za pospešeno obnovo blatnih in kolovoznih cest, izgradnjo prvih metrov vodovoda in elektrifikacije, osnovnih telefonskih priključkov po vaseh, izgradnjo pomembnih objektov v kraju in druge investicije. Znal se je postaviti za vse nas, v kraju, na občini, kot odbornik ali kot gasilec pred najvišjim državnim aparatom. Njegovo delo je bilo vse prej kot hvaležno, velikokrat je mejilo na hojo po robu zakonitega, za dosego svojih-naših ciljev velikokrat ni izbiral sredstev. Toliko kot je imel občudovalcev, je imel tudi nasprotnikov, vendar je v takratnem sistemu veljal le zakon močnejšega.
Druga značilnost, ki jo je imel pokojni Martin je bila povezanost in komunikacija z ljudmi. Priznati moramo, da danes marsikateremu politiku nikoli ne bi uspelo, da bi bil izvoljen v dveh tako nasprotujočih sistemih, kot sta socializem in demokracija. Njemu je to uspevalo prav zaradi njegovih lastnosti, ob katerih se bi lahko aktualni politiki v naši občini marsičesa naučili.
Končno je Martin obvladoval krajevno sceno tudi na način, da ni podžigal strasti in je bil vedno pripravljen na odprt dialog, brez prezira in podcenjevanja, zato je ob vsakokratnem prevzemu odgovornih funkcij, bilo zelo malo neproduktivnih razprav in prerekanj. V njegovem času je bilo vodenje Krajevne skupnosti ali društev občutiti, kot olajšanje in tesno povezovanje z enim samim ciljem, postati najboljši med boljšimi.
Hvala ti!
