Ženski prazniki so najbrž zato, da bi nas spomnili, kako smo še nedavno tega hodile po svetu brez volilne pravice, možnosti izobraževanja in podobno. Kar je čisto ok in res ne bi rada izpadla nehvaležna, toda, vse te stvari se mi zde normalne in naravne in, prosim lepo, gremo naprej. Še so normalne in naravne stvari, ki dejansko niso vzpostavljene na primeren način, morda celo niso več in so nekoč že bile …
Te dni sem po različnih časopisih prebirala te in one članke na temo odnosov med spoloma, pa o problemih sododbne družbe, ki jim botrujejo. Priznati moram, da so večinoma izpadli pro-ženski, in to celo v primeru, ko so v intervjuju na vprašanja Nike Vistoropski v reviji Ona odgovarjali štirje znani Slovenci, štirje moški. Da pa ne bi bila kot vsi drugi, sem se odločila, da ne bom pljuvala po tipih, predvsem tudi zato, ker ne verjamem ne v pljuvanje in ne v krivdo ali kazen. Zdi se mi celo, da je tudi pozitivna diskriminacija, ki jo mnogi vidiki ženskih praznikov ponujajo v zobe zapostavljenemu delu prebivalstva, to je v tem primeru moškim, ženskam škodljiva. Moja izkušnja je, da rože te dni dobijo predvsem mame, kakšne še sveže zaljubljenke, pa žene-zmaji, ki jih tako ali drugače izsilijo. Medtem si iskrena darilca med seboj poklanjamo zgolj ženske. In zakaj škodljiva? Ker moški v večini dandanes žensk nimajo za bitja, ki potrebujejo njihovo zaščito in pozornost, pač pa za razdivjane tekmice, ki se sprehajajo tako po idejnih kot dejanskih tradicionalno moških poteh in so nemalokrat v tem početju ne le njim enake, temveč celo boljše. In takrat, ko so boljše, kajpak ne bodo dobile iskrenega aplavza od nikogar drugega, razen od žensk samih. In bodo svoj uspeh praznovale s svojimi rožami same doma, kjer jih v vsakem primeru, četudi so znanstvenice ali političarke, čaka gomilo neplačanega gospodinjskega dela, če pa so samske, bodo v družbi prijateljic zasedle kakšen nobel lokal, kjer si v bleščavo in razposajeno družbo itak nihče razen natakarja ne bo drznil pristopiti … Seveda pa je, (na to me je opomnil časopisni članek z naslovom »Naredi več, bolje, pohiti – ni in ne bo uspeh« avtorice dr. Daniele Brečko), uspeh pravzaprav stvar interpretacije, in to ni za vsakogar gomiljenje denarja in potem še več denarja in nazadnje izvajanje na denarju temelječe moči še na druga področja življenja. Po mnenju Brečkove je resničen uspeh v samoizpolnitvi, po domače povedano v občutku zadovoljstva, ki pa kajpak nemalokrat gre z roko v roki z zunanjim uspehom. In tega se ne da ne izmeriti, večinoma sploh ni javno viden, ker ne priroma do časopisov, radijskih postaj in televizije. Gre za stanje, ki je povsem nenaključno in rezultat dela na sebi, v čisto različnih okoliščinah glede na posameznikove želje in življenjske usmeritve. Tako na oko bi rekla, da je na ta način uspešnih ljudi dandanes bolj malo – tako moških kot žensk, ali, kot je v intervjuju v Oni dejal Anton Komat: »Hvalimo se, kaj imamo, a ta svet je v resnici katastrofalen, zločinski in dolgočasen.« …
Super je, da smo moški in ženske enakopravni. Toda očitno ostaja in se glede na vsenaokrog vidno kvazikvaliteto odnosov, pa na število ločitev, nasilja v družini, odvisnosti itn. celo poglablja globoka kriza obojih, vidna tudi na ravni družbe kot celote. Navsezadnje se vse teze in vzroki in posledice vsake »anomalije« v družbi kalijo na ravni posameznika, na ravni določene ženske, določenega moškega in določenega odnosa. Preboj se mora začeti v izvoru, to je v človeku samem. Tukaj in zdaj in v že vzpostavljenih pogojih. Nič ne koristi pljuvanje enih ali drugih in ne razsojanje in obsojanje. Seveda lahko ubesedujemo razloge, zakaj smo eni in drugi danes takšni, kot smo, pa kakšni naj bi bili, toda potrebno je prevzeti odgovornost in začeti – pri sebi. Z besedami Jurija Hudolina: »Površnost človeške introspekcije je pripeljala do tega, da človek nima ne vizije ne drznosti, da bi se osmislil in uresničil v ustvarjanju.«
E. K. / Šentjurske novice
*Na fotografiji je avtorica kolumne
