Bojan Guček iz Dobja, pravzaprav iz vasi Gorica pri Dobjem, je mož z nešteto idejami. Optimist, ki ga tudi neuspehi ne spravijo s tira, vizionar in navajen težkega kmečkega dela. Mož s nešteto talenti. Iz dveh propadajočih kozjanskih bajtic je naredil skoraj nemogoče. Turistično destinacijo s pridihom preteklosti. Muzej na prostem. Pravi, da je prihodnost za Dobje v trženju naše »nerazvitosti«, v trženju starega in pristni ponudbi našega okolja. Prihodnost je v ljudeh, ki bodo znali prodati to, kar se jim zdi sicer samoumevno.
Po profesiji ste inženir elektrotehnike, poleg tega še komercialist, mojster domače obrti, samostojni podjetnik, poizkusili ste se v politiki. Ste torej mož z več talenti, med drugim lastnik Kozjanske domačije. Ali lahko izživite vse talente obenem?
Temu ne bi rekel talenti, gre bolj za opis mojih dosedanjih izkušenj in del življenjske poti. V času študija sem bil aktiven v Študentski organizaciji Univerze v Mariboru, da bi kaj zaslužil, sem delal promocije. To so bili začetki dela komercialista. Kozjanska domačija, takrat še hiša, tudi sega v tisto obdobje. Če odštejem študentsko »politiko«, kjer sem bil res uspešen, potem od politike ne ostane nič omembe vrednega. Zagotovo ne uspem izživeti vsega obenem in v celoti. To mi uspeva v manjših paketih, ali pa sploh ne.
Kdaj in zakaj ste se določili, da uresničite podjetniško žilico preko obnove in promocije starih kozjanskih domačij, ki bi se jih večina domačinov v stanju, kot so bile pred obnovo, že zdavnaj znebila?
Ko smo bajtici podedovali, sta bili po vsesplošnem prepričanju bližnjih in daljnih sosedov za podreti. Še to se je komu zdelo preveč dela. »Pustite ju, da padeta skupaj,« niso bila tako redka mnenja. Starša sta celo razmišljala o prodaji. Pa da ne boste mislili, da se tudi njima ni zdela neumna ideja o obnovi. Saj ne znam povedati točno, zakaj, enostavno mi je bilo škoda, da gre vse v nič. In sem ju uspel prepričati. Pa še brata, sestro, punco, nekaj prijateljev, sorodnikov, sosedov …, pa tudi Ministrstvo za kulturo, ki je takrat ocenilo, da je projekt obnove dober in vreden državnega denarja. Saj ko gledam nazaj, so bili to res mali denarji. Ampak meni se je zdelo super fino, predvsem pa je bila to zame velika moralna podpora. Takrat je bil cilj menjava streh, da preprečim propadanje bajtic. Nič več. Podjetniške žilice in idej o promociji ni bilo nikjer. Še ne. Ampak so se kmalu začele dogajati nove in nove ideje …
Kaj je sploh Kozjanska domačija in kaj je v njej tradicionalnega, kaj modernega, kaj nudi gostom?
Zelo na grobo, Kozjanska domačija je neke vrste muzej na prostem, ki ga zaenkrat tvorita dve bajtici. Prva na naslovu Repuš 13 »Pr’ Šafarji« in druga na naslovu Ravno 13 »Pr’ Matijat«.Tradicionalno je zagotovo vse, kar vidite na prvi pogled, ko se pripeljete do Kozjanske domačije. Če odmislite parkirišče, ki je davek sedanjosti. Uporabljeni so vsi tradicionalni materiali les, kamen in slama. Pohištvo je staro, originalno in ima zagotovo dušo. Tudi okolje smo skušali ohraniti kar se da avtentično. Prva bajtica je v celoti samo obnovljena in je pomemben spomenik kulturne dediščine naše preteklosti. So pa bili seveda potrebni kompromisi. Ker druga bajta ni samo muzej, ampak je tudi »turistična kmetija z nastanitvijo«, kot se glasi uraden naziv objekta, ima v svoji notranjosti kar precej dodatkov in uporabnih stvari sodobnega časa, brez katerih se turizma danes pač ni moč iti. Oziroma zakoni in predpisi tega niti ne dopuščajo.
Gostom ponujamo oglede, domačo hrano in pijačo, po želji tudi kulturni program. Za orientacijo lahko povem, da so naše jedi strogo domače, iščemo nove stare recepte in uporabljamo sestavine ter hrano iz ekoloških kmetij. Zrezkov v omaki na Kozjanski domačiji ne boste dobili. Še gobovo juho bomo pripravili na vašo izrecno željo! Poleg 10 ležišč nudimo neokrnjeno naravo, prenočevanje pod slamnato streho. Prav posebej, vedno in do vsakega obiskovalca pa skušamo biti prijazni, naravni, pravi Kozjanci in Kozjanke.
Kdo vam je svetoval pri obnovi domačije?
Ogromno idej je nastalo kar doma. Saj ni nobena umetnost, samo dobro moraš znati presoditi, kako so o neki stvari razmišljali pred sto, dvesto ali več leti. Objekt, pa naj gre za hišo, hlev ali samo čebelnjak, ima načrte tako rekoč priložene. Saj se mogoče sliši preveč poetično, toda pri obnovi smo imeli osnovno vodilo, da morajo biti stvari v sorazmerju, smiselne in na mestu, kamor sodijo. Ne preveč, ne premalo, ne preveliko, bognedaj kar nekaj na pamet. Če se je le dalo, smo uporabili razmerje, ki je v naravi tako zelo razširjeno, da si misliti ne morete – zlati rez.
Sam poslovni načrt, vso potrebno dokumentacijo in veliko praktičnih idej je prispevalo podjetje Open Door d.o.o. iz Ajdovščine, Irena Velikonja ter Iris Suban s sodelavci. Ja, žal, bližje takih, ki bi si upali zagrizti v naš projekt, ni bilo. Za gradbeno dokumentacijo, statiko ter tehnične rešitve je skrbel Boris Kralj s.p. iz Dobriše vasi, odgovorna konzervatorka je bila gospa Božena Hostnik. S ponosom pa lahko povem, da je nekaj tehtnih pripomb in idej dal tudi dr. Vito Hazler, etnolog in velik strokovnjak s področja stavbne dediščine. Potem pa so se ideje rojevale sproti, ko smo prišli do nepredvidenega problema. Se je recimo zgodilo, da si je sosed prišel sposodit neko orodje, pa je povsem slučajno navrgel odlično idejo, na katero ni prej nihče pomislil.
Kdo so obiskovalci Kozjanske domačije?
Tisti, ki so jim zanimive bajtice kot take, zgodbe iz tistih časov o ljudeh, ki so tu živeli. Ampak, če odgovorim na splošno: vrtci in osnovne šole, izletniki različnih izobrazbenih nivojev, podjetja in državna uprava ter družine in individualni gosti …
Je Kozjanska domačija že dala zavetje kakšnemu zaljubljenemu paru, ki je želel na pristen, kmečki način s pridihom modernosti uživati v ljubezenskem življenju, pod slamnato streho na starem »špampetu« in nenazadnje v jacuzziju?
Dala je zavetje nekaj parom, tudi družine so že preživele noč pod slamnato streho. Če in koliko so bili zaljubljeni in kako so uživali pod slamnato streho, ne vem. Prespati na Kozjanski domačiji ne pomeni samo »špampet« in masažno kad, zraven sodi domača večerja, ponoči mir, zjutraj petje ptic, kozjanski zajtrk, obisk zajca ali srne. Mestni ljudje opazijo tudi nekaj, na kar mi sploh nismo pozorni, na primer zvezde na nebu.
Ima Kozjanska domačija za vas tudi kakšen višji, filozofski pomen?
Do tega trenutka je zame vse in še več, je moj življenjski projekt. Mislim, da ne gre za neko filozofijo, gre za sledenje ciljem in željam. Starša sta mi vcepila voljo do dela, jem rad, če je čas, spim, shajam pa tudi z manj. Kozjanska domačija me je na nek način, kot pravi Kreslin v eni od svojih pesmi, »zacumprala«.
Imate podporo družine? Občine Dobje?
Imam podporo družine od samega začetka. Ker vem, da bosta tole prebrala tudi starša, se jima javno zahvaljujem za vse ure in ure pomoči, domače stroje, orodja, kosila, mamin kruh in očetove suhomesnate mojstrovine. Ko je bila kriza, sta posodila tudi denar, ali bila poroka za posojilo. Ves čas sta mi stala ob strani. Potem so tu brat, sestra, punca, žlahta, ki na srečo ni raztrgana plahta, sosedi, kolegi, prijatelji, sošolci, sodelavci. Ko bom naredil seznam vseh, ki so do sedaj sodelovali pri obnovi, in vsega, kar se na Kozjanski domačiji že dogaja, bo ta zelo dolg.
Tudi Občina Dobje nam stoji ob strani. Finančno sicer v skladu s tem, kakršna občina smo. Ampak glede denarja si nisem nikoli dela. utvar. Kar pa se tiče različnih soglasij, dovoljenj in druge birokracije, brez katere pa ni šlo, smo imeli in še imamo vso podporo. Pripeljali so nam kar nekaj zanimivih gostov, ki so nam dali koristne nasvete, ali pa bodo naši promotorji po drugih krajih Slovenije. Ob pomoči države so nam v celoti financirali lanski »Teden starih obrti in običajev«, kar je velika pomoč in hkrati priznanje.
Kako vam uspeva pri »črpanju« denarja iz raznih skladov?
Mislim, da smo edini v Dobju, ki smo poleg Občine uspeli na več razpisih. Prvič pred enajstimi leti, nato leta 2005, Kozjanska domačija je partner v projektu »Na poti z Guzajem«, ki je bil sofinanciran s strani evropskega Leader programa … Lahko rečem, da se stroka ne deli na leve in desne, na črne in rdeče. Uspeli smo, ne glede na barvo vlade. Gre za vsote od nekaj tisoč do dobrih osemdeset tisoč evrov v letih 2005 in lani. Smo pa za kar nekaj časa zaključili s prijavami na razpise, Kozjanska domačija nas je finančno preveč izčrpala. Pa še razpisni pogoji se vedno bolj zaostrujejo. Banke so postale »trde«, denar se je sicer pocenil, je pa toliko težje priti do njega. Dejansko moraš imeti gotovino za celoten projekt na računu, potem pa lahko kandidiraš. Se ne izide. Toliko opevana evropska sredstva so za nas »male« postala nedosegljiva. Denar dobijo veliki, zdravilišča, hotelske verige, cerkev, če hočete. Ostali pa lahko pridemo najdlje do učne ali pohodne poti. Malo je vse skupaj rečeno posplošeno, ampak daleč od realnosti pa ni. Žal!
Kako ocenjujete uspeh lanskega Tedna domačih obrti in običajev v Dobju?
Osebno sem izjemno zadovoljen. Žal nam narava ni podarila še en dan sonca. Ampak, potem bi bilo pa že skoraj kičasto. Bil sem pozitivno presenečen nad pripravljenostjo mladih in tudi manj mladih za sodelovanje, nad obiskom in odzivi. Skoraj vsi, ki so prevzeli kakršnokoli zadolžitev ali organizacijo posameznega dogodka, so to izvedli domiselno in z vso resnostjo. Projekt je pokazal, da imamo še velik potencial, sploh pa, da ne smemo vse mlade metati v koš lenuhov in alkoholikov.
Se imate za razvitega Kozjanca na nerazvitem Kozjanskem?
Bi rekel, da še kar. Glede Kozjanskega pa menim, da nismo več tako nerazvito področje. Ta »nerazvitost« izginja, kar pa še je, postaja prednost. Samo pravilno jo moramo znati zapakirati in prodati. Tu pa smo še zelo nerazviti, zato bi nas moral pri tem početju še kdo podpreti.
Kdo vas je uvedel v umetnost izdelave slamnatih streh? Bi se danes lahko preživeli le s to dejavnostjo?
Kozjanska domačija in pa oče, ki nas je pred leti vse doma navdušil, da smo spet začeli izdelovati »škop«. Sicer pa sem imel vrhunske učitelje Skale Jakata iz Bukovja, »Nandeta« iz Paridola, kasneje še Žagar Ivana iz Olimja. Pravi »majstri«, ki obvladajo slamokrovstvo do potankosti.
Težko, da bi shajal samo s tem poklicem. Problem je, da pri pripravi škopa in delu na strehi rabiš stalno pomoč najmanj enega ali dveh ljudi. Tu pa se zalomi.
Kljub vnebopijoči brezposelnosti jih skoraj ni, ki bi se jim dalo to početi. Pa ne gre za denar, enostavno se jim zdi prenaporno, dolgočasno.
Na lokalnih volitvah se vedno znova preizkusite bodisi kot kandidat za svetnika ali župana. Ali še imate tovrstne ambicije? So za Dobje spremembe sploh potrebne?
Sem se preizkušal, a vedno brez uspeha. Ne rečem, da nikoli več, a za sedaj sem te ambicije dal na stran.
Ko bodo (bomo) večinsko ocenili, da so spremembe v Dobju nujne in potrebne, se bodo zagotovo tudi zgodile. Tudi Amerika je dočakala črnega predsednika, zakaj bi bil »Dubaj« kaka izjema.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Je za Dobje prihodnost v podeželskem wellnessu?
Kozjanska domačija, ki v dolgoročni verziji postane »vas«. Meni osebno je beseda »wellness« tako grozen tujek, da že za to nima prihodnosti. Pa do takrat, ko bi Dobje lahko postalo znano po tem, bodo itak moderne druge stvari. Prihodnost je v trženju naše »nerazvitosti«, v ljudeh, ki bodo znali prodati to, kar se jim zdi sicer samoumevno. Potrebujemo več domačij, več lokacij in več ljudi, ki bodo v tem videli zaslužek. Zato pa nujno rabimo strategijo razvoja turizma v Dobju. Kolikor mi je znano, se tega do sedaj še nihče od nas ni resno lotil.
N. P. F. / Šentjurske novice
