Mira Jazbec (45), samostojni knjižničarski referent, že 24 let »inventar« šentjurske knjižnice, od leta 2006 občinska svetnica SDS in predsednica Odbora za šport, že od leta 1994 živi za nogomet. V šentjurskem nogometu je bila že vse od čistilke do administratorke, sekretarke in v letih, ko je bil klub brez predsednika, tudi vršilka dolžnosti predsednika. Od leta 2008, ko je klub dobil predsednika Frenka Trobca, v klubu nima formalne funkcije, neformalno pa še vedno pomaga pri pravno formalnih in organizacijskih zadevah NK Mladi upi.
Gospa Jazbec, širša šentjurska športna javnost vas je bolje spoznala leta 2005, to je v času znamenitega spora v Športni zvezi Šentjur (ŠZŠ) in nastanka alternativne športne asociacije, ki se je poimenovala Zveza športnih društev Šentjur (ZŠDŠ). Zdi se, da od takrat v šentjurskem športu ni prave »komande«. Prosim, če na kratko povzamete vzroke takratnega spora in kako se je zadeva končala.
V tisti spor sem bila v začetku vključena bolj kot opazovalka in ne kot akter. Šlo je za to, da je skupina športnih pedagogov zlobirala prevzem vodenja ŠZŠ in začela po svoje kreirati šentjurski šport. Športni delavci, ki smo bili na tak način izločeni iz dogajanja, se takšnih svojevoljnih postopkov seveda nismo mogli razveseliti. Nič ne bi bilo narobe, če bi ta skupina, katere idejni vodja je bil Vlado Artnak, zavihala rokave in začela pošteno delati, toda nasprotno se je prav kmalu pokazalo, da so v ozadju preveč ozki interesi šolskega športa in športnih pedagogov. Eden od dogodkov, ki je bil neposreden povod za upor več kot polovice športnih društev, je bilo na primer nepomembno vprašanje sejnin, ki si jih je novo vodstvo nesramežljivo izplačevalo, medtem ko je možica športnih delavcev po društvih in klubih, tudi tistih na vrhunski ravni, leta in leta delala na moralni pogon. Tako se je zgodila ustanovitev alternativne ZŠDŠ, in vrsto let smo imeli v Šentjurju dve športni organizaciji, ki sta si pridno nagajali, organiziranost športa v Šentjurju pa je pešala. Vsem športnim delavcem je bilo jasno, da takšna razdvojenost športu ni v korist, ne nazadnje smo zaradi tega izgubljali proračunska sredstva, nismo dobili profesionalnega organizatorja športa, ki nam ga je sicer Občina ponujala, izgubljali smo vpliv na razvoj športne dejavnosti in infrastrukture … Kot predsednica Odbora za šport sem se čutila dolžna nekaj ukreniti. 25. januarja 2008 sem organizirala posvet, na katerem so se predstavniki obeh športnih zvez (Vlado Artnak, Aco Pepevnik, Darko Plahuta, Ludvik Žafran, …) odločili za eno krovno športno organizacijo, za ŠZŠ. Mene so pooblastili, da sestavim 5-člansko komisijo, ki bo pripravila nov statut in organizirala ustanovni občni zbor. Dogovorili smo se, da bodo v komisiji poleg mene še en predstavnik šolskega športa, en predstavnik tekmovalnega športa in dva predstavnika rekreativnega športa. Toda do realizacije tega sklepa ni prišlo, ker je naše delo tako kot običajno napadel Vlado Artnak. Telefonskim klicem, očitkom, napadom ni bilo ne konca ne kraja, nazadnje se je športni pedagog, ki sem ga želela imeti v komisiji, odpovedal tej funkciji, in takrat sem se glede na sklep posvetovalnega sestanka odločila, da še nismo dovolj zreli, da kaj spremenimo. Ostala nam je sicer ena športna zveza, to je »Artnakova« ŠZŠ, toda od sklepa o novih pravilih in drugačnem pristopu ni ostalo ničesar.
Ali občinsko vodstvo z županom na čelu ni znalo ali ni hotelo urediti skaljenih odnosov v športu?
Politično vodstvo občine in tudi občinska uprava sta poskušala zgladiti nesporazume že leta 2005, vendar se je ta poskus spremenil v očitke in napade s strani ŠZŠ. Glede na to, da gre za civilno sfero, v tisti situaciji ni bilo možno ukrepati drugače, kot se je. Finančno so podprli samo tisto, kar sta zvezi glede na poročilo in prijavo prikazali, nobeni se ni dajalo prednosti. Omejili so tudi sredstva v občinskem proračunu za delovanje ŠZŠ in ZŠDŠ, ker delo, ki bi ga naj organizaciji opravljali za šport, ni bilo opravljeno.
Kot sem slišal v kuloarjih, ste 22. januarja letos spet imeli »spravni« sestanek z občinskim vrhom in spet niste uspeli?
Tako kot stvari razumem jaz, smo ostali na različnih bregovih. Vodstvo ŠZŠ (Aco Pepevnik in Vlado Artnak) sta na sestanek prišla z osmimi famoznimi točkami, ki so prave, vendar nimajo konkretne podlage, kar se tiče klubov in društev s področja tekmovalnega in rekreativnega športa. Do tu je bilo še vse v redu, toda zapisana stališča UO ŠZŠ, ki smo jih po tem sestanku prejeli udeleženci sestanka, niso potrjevala tistega, kar je bilo dogovorjeno. Lahko rečem, da spominjajo na nekakšen ultimat ŠZŠ oziroma Vlada Artnaka, ki ŠZŠ nesporno obvladuje. Če organiziranost športa ne bo takšna, kot si jo je zamislil on oziroma »njegova« ŠZŠ, športna zveza ne bo sodelovala pri občinskih športnih projektih. On in njegova ekipa zahtevajo nekakšno pogodbo z občino, s katero bi dobili v roke škarje in platno. Ne bi bili pooblaščeni le za organizacijo občinskih športnih projektov, temveč bi imeli odločilno besedo pri razpolaganju z javnim denarjem. Bili bi tudi tako rekoč izključni strokovni servis športnim društvom in klubom, šolskim športnim društvom, občinskim službam in bi tudi zastopali civilne interese športa nasproti občinske oblasti. Nič ne bi bilo narobe, če bi bila njihova stališča mnenje in ne direktiva, sodelovanje in strokovna pomoč pa tisto, kar ti izrazi res pomenijo. Žal v tem dokumentu ni niti besede o novih pristopih in novih merilih. Osebno kot predsednica Odbora za šport se s takšnim pristopom absolutno ne strinjam. Najprej hočem videti dobro analizo stanja v športu in predlog strategije razvoja športa, in ne nazadnje tudi vedeti, kaj ŠZŠ konkretno razume pod izrazi strokovna pomoč društvom in katerim društvom ter strokovna pomoč šolskim tekmovanjem? Do takrat lahko razumem le, da se športna stroka oz. športni pedagogi spet vsiljujejo v športna društva, kjer so bili prisotni zelo malo oziroma jih sploh ni bilo. Glede na informacije, ki jih imam, sami niso v stanju strokovno organizirati niti šolskega športa, za kar so pravzaprav zaposleni in plačani. Sicer pa po mojem mnenju šolski šport v ŠZŠ sploh ne sodi. Da o monopolu zastopanja t.i. civilnih športnih interesov niti ne govorim.
Toda, ali niso prav zgoraj naštete »famozne točke« v pristojnosti športne krovne organizacije?
Da, se strinjam, so, toda ne takšne športne organizacije, kot nam jo ponuja vodstvo sedanje ŠZŠ. Šentjurski šport krvavo potrebuje nekoga, ki bo resnično pomagal športnim društvom in ki bo s konkretnim delom pokazal, da mu je šport prvi interes, to pa žal sedanja ŠZŠ in njen ideolog Vlado Artnak zagotovo nista. O tem smo se šentjurski športni delavci že neštetokrat prepričali, zato mislim, da v ponavljanje te zgodbe ne bomo pristali. Delo je zahtevno, vodstvu občine predlagam, da za začetek poseže v športno sfero s finančno podporo za profesionalca v obliki zaposlitve za polovični delovni čas. To bi bil vsaj v začetku velik doprinos k organiziranosti športa.
Imam občutek, kot da je Vlado Artnak prvi in največji problem šentjurskega športa?
Ne, seveda to niti približno ni, je pa eden od vzporednih in sorazmerno pomembnih negativnih dejavnikov. Je športni strokovnjak, na področju atletike je njegov doprinos izredno velik, in to cenim in spoštujem, vendar pa on ni tisti, ki bi lahko usmerjal in vodil šentjurski šport, ki ga držijo pokonci zagnani ljubitelji, ki celo v klubih, ki nastopajo v prvi ali drugi državni ligi, delajo brez plačil. Posmeh njihovemu delu bi bilo, če bi imeli ŠZŠ, ki si za svoje seanse, ki so se največkrat izkazale kot sejanje razdora, izplačevali celo sejnine. Ljudje, ki gledajo na šport predvsem skozi prizmo takih in drugačnih interesov, šentjurskega športa ne morejo voditi in dvigniti na ustrezno raven.
Kaj pa so glavni problemi šentjurskega športa?
Denar in organiziranost. Za šport gre vključno z investicijami 3,5% proračunskih sredstev, od tega za programe in delovanje tekmovalno kakovostnega in rekreativnega športa 0,98%. Res je, da v zadnjem obdobju sredstva za ta ljubiteljski oziroma civilni šport iz leta v leto počasi naraščajo, vendar je tega denarja še vedno relativno malo. Če samo pogledate NK Mladi upi, ki ima 8 selekcij, to je aktivnih okrog 200 predvsem mladih športnikov, da igramo v 2. državni ligi tudi s selekcijami kadetov in mladine, pa iz proračuna dobimo 25.000 €, kar ne predstavlja niti četrtine potrebnih sredstev za preživetje kluba. V drugih občinah npr. Šmarju, Slovenskih Konjicah, … tej športni panogi namenijo veliko več. Vodstvo kluba se krepko namuči, preden zbere potrebno vsoto, da lahko zadosti tekmovalnim in licenčnim kriterijem. Verjetno niso prav nič na boljšem košarkarji, atleti in drugi.
Kdo razporeja občinski športni denar in kako ga razporeja? Vaš Obor za šport?
V prvi vrsti občinski svet s proračunom, na podlagi poročil in razpisa ga občinska uprava razdeli v skladu z merili skupaj s komisijo, ki jo v ta namen imenuje župan. Odbor za šport je s tem seznanjen, daje tudi predloge, nima pa nobenih pristojnosti odločanja. Tako z merili kot z odločitvami občinske uprave sem kar zadovoljna, so pravični, sredstva pa so žal omejena.
In spet Vlado Artnak. Atletski klub menda dobi iz proračuna 10.000 €, ima pa v primerjavi z vami menda zelo malo članov?
Formalno jih ima prav gotovo veliko, saj vpisnice v klub delijo po razredih, realno pa naj bi aktivno delala le peščica atletov. Ampak to so govorice, konkretnih podatkov nimam. Vsekakor čestitke Martini Ratej in njenemu trenerju in tudi atletom, ki so se pod strokovnim trenerskim delom Vlada Artnaka uspeli uvrstiti na seznam kategoriziranih športnikov pri Olimpijskem komiteju Slovenije.
Bi bila ustanovitev športnega zavoda ustrezna rešitev za šentjurske razmere?
Ne bi bila. Imamo odločno premalo sredstev, da bi si lahko privoščili tako drago nadgradnjo. Še za osnovne stvari v športu nimamo, od tod tudi moj predlog, da bi se nekomu za delo na področju organizacije in dela z društvi plačale vsaj štiri ure. Obseg potrebnega dela je sicer veliko večji, za začetek bi pa mogoče le bilo dovolj.
Kako boste kot predsednica Odbora z šport vnaprej urejali šentjursko športno sceno?
Moje pristojnosti so skromne. Vodstvu občine in Občinski upravi lahko le predlagam, kar se dogovorimo na Odboru za šport, in upam, da mi bo vodstvo prisluhnilo. Glede na to, da je v tem mandatu Odbor za šport prvič samostojno telo, da so v tem odboru člani pravi ljudje, bom poskusila pridobiti pooblastilo, da skupaj z občinskim oddelkom za družbene dejavnosti in ob sodelovanju z društvi, klubi in ŠZŠ pripravimo analizo in strategijo razvoja športa. To sicer ni naloga Odbora za šport, ki je delovno telo občinskega sveta, toda kot vse kaže, nimamo druge ustrezne organizacije, ki bi neodvisno od politike, kot pravi ŠZŠ, organizirala, sodelovala in zastopala civilne interese. Zaradi vseh dosedanjih neuspelih poskusov priti do sporazuma s sedanjo ŠZŠ je brez dvoma potrebna odločna beseda občinskega vodstva.
Toda ali je realno pričakovati od občinskih mož, ki so interesno različno usmerjeni, takšno odločno besedo? Javna tajna je namreč, da se župan Tisel na šport ne spozna, podžupan Artnak je zaščitnik brata Vladota in atletike, Korže nogometa, Palčnik pa košarke?
To pravire vi, jaz imam svoj pogled in odgovor na to vprašanje vsekakor presega moje pristojnosti kot predsednice Odbora za šport.
In še nekaj. Govori se, da ste športni klubi kar izdatno financirani »pod mizo«, to je s strani različnih izvajalcev občinskih investicij?
Nič ne vem o dodatnem oz. izdatnem financiranju »pod mizo«. O tem boste morali vprašati v klubih. Odbor za šport s tem denarjem zagotovo nima nič.
FK / Šentjurske novice
Dodano naknadno
Odzivi na intervju Mire Jazbec
Le kaj se dogaja z našo demokracijo in našimi občani, ki se pod svojo »hudobijo« enostavno ne upajo podpisati? Da, priznam, kriv sem tudi urednik ŠN, ker se na anonimke odzivam.
Piscem anonimnih pisem sporočam, da bomo v prihodnje objavljali le tovrstna pisma, katerih avtor bo znan vsaj uredništvu. To pomeni, da bo na željo pisca njegova identiteta lahko ostala javnosti skrita.
Najprej je »priletel« anonimni odziv »Šentjurskega športnika«, ki mu na kratko odgovarja Mira Jazbec. Nato sta sledili pismi predsednika in podpredsednika ŠZŠ Franca Pepevnika in Vlada Artnaka. Vsa tri pisma so si presenetljivo podobna in bi jih z lahkoto združil v en sklop, toda zaradi verodostojnosti in zelo verjetnih hudih očitkov, jih objavljamo v celoti.
Povzetek anonimke »šentjurskega športnika«
Pismo, podpisano s »Šentjurski športnik«, je naslovljeno na »gospo samostojno knjižničarsko referentko« (»… ki je specialist za zlaganje knjig«) in hudobno namiguje na njeno športno in politično nekompetentnost. V nadaljevanju ji očita pokvarjenost, politikantske boje s političnimi nasprotniki iz LDS, SD in Zares, kjer uspeva s svojimi lažmi …« in tako naprej. »Šentjurski športnik«, iz njegovega pisanja se da sklepati, da bi to lahko bil kar nekdo iz ožjega kroga športnih pedagogov in ŠZŠ, se v glavnem vsebinsko ne odziva na javne izjave in stališča Mire Jazbec v intervjuju, temveč intervjuvanko poskuša diskreditirati, poniževati in žaliti. Gre več ali manj za pamflet, z izjemo zaključnega poziva, da naj »odstopijo vsi akterji te petletne sramote in dajo priložnost mladim izobraženim ljudem …« in vsaj delno tudi izjave, »da je treba prepustiti športnikom, da se organizirajo sami, ne glede na politično, versko in drugo pripadnost.«
V načelu bi temu pozivu veljalo pritrditi, če se v preteklosti šentjurski šport ne bi hudo spotikal ravno zaradi »športne« zlorabe tega načela.
Urednik: F. Kovač
Odgovor Mire Jazbec “šentjurskemu športniku”
Glede na to, da ste gospod ‘Šentjurski športnik’ poslali pismo na uredništvo ŠN, vam sporočam samo, da upoštevam in spoštujem drugačna mnenja in sem pripravljena sprejemati konstruktivne predloge in kritike kogarkoli, ne glede na versko, politično, poklicno ali drugo pripadnost. Teh pa v vsebini vaše anonimke nisem zasledila. Ugotavljam celo, da ste brali nekaj drugega in ne mojega intervjuja, pozabili na viteštvo, fair play ter da ne spoštujete svojega mnenja niti toliko, da bi ga opremili s svojim podpisom in tako dokazali, da je v vas vsaj malo športnega duha in da stojite za tem, kar poveste.
Vsekakor je ime Aco Pepevnik v športu preveliko in njegovi dosežki v alpinizmu neprecenljivi, da bi se v Šentjurju zlorabljalo njegovo ime glede na funkcijo, ki jo ima v ŠZŠ. Nanj in na njegove dosežke smo ponosni tudi vsi, ki smo v šentjurski šport vpeti tako ali drugače, v tem soglašam z vami, gospod ‘Šentjurski športnik’.
Ostala vsebina anonimke ni vredna, da bi z njo polemizirala in v primeru nadaljevanja tega tudi ne nameravam početi, če avtor ne bo znan.
Pismo predsednika ŠZŠ Franca Pepevnika Šentjurskim novicam
Mira Jazbec v svojih odgovorih v povezavi s ŠZŠ in enim izmed podpredsednikov navaja neresnice, zavaja, namiguje in poskuša z blatenjem očrniti naše delo, status in prizadevanja v smeri prepoznavanja potrebe lokalne oblasti po javnem interesu v organiziranosti športa. To početje Mire Jazbec na tak način je nizkotno in kaže na njene nizke osebne moralne vrednote in politično motiviranost. Zaradi tega in zaradi našega statusa krovne organizacije športa v naši občini ter kot športni delavci ponovno nismo naklonjeni razreševanju te tematike preko medijev. Zato pozivamo Miro Jazbec, da se, v športnem besednjaku, vrne za zeleno mizo, in po več letih preneha s takšnim početjem preko medijev in političnim izkoriščanjem svoje moči v škodo šentjurskega športa. Upamo, da bo vendarle enkrat prebolela tudi zamero, ker vodstvo ŠZŠ kljub svojim dobrim namenom in poskusom žal v vseh teh letih v njej ni prepoznala osebnosti, ki bi jo kot športnega delavca krasilo ustrezno znanje s področja športa in tudi vrednote fair playa. Tudi njeno zadnje dejanje (kljub uradnemu sestanku pri županu in ugotovitvah na njem) poskusa zahrbtnega nagajanja in nasprotovanja s pomočjo medijev in vplivanja na posamezne lokalne politike žal to potrjuje. Vsebinske navedbe njene izjave lahko oporekamo tudi s pisnimi dokumenti, ki jih imamo arhivirane v ŠZŠ.
Demanti Vlada Artnaka
Intervju Mire Jazbec kaže na enostransko politično motiviranost, a je hkrati izpod vsakega osebnega etičnega nivoja ter poln nestrokovnosti. Kljub prepričanju, da se različni interesi ne rešujejo na cesti in preko medijev, mi odgovornost do ljudi vseh starosti in aktivnosti, ki so povezani na področju športa z mano, nalaga breme medijskega odziva. Bistvo izrečenega z njene strani ima skupni imenovalec v negativnem predznaku strokovne športne izobrazbe. Lokalna politika, kamor sodi tudi navedena, pa bi morala vzpodbujati ravno nasprotno – aktiviranje športno izobraženih ljudi za delo v športu, zlasti na področju javnega interesa. Žal je nerazumljivo mnogokrat ravno nasprotno, kar tudi ni presenetljivo, saj smo v naši občini znani, da je pri nas marsikaj drugače, kot bi bilo razumno pričakovati.
Moje dodatno delo na področju športa in predvsem javnega interesa izhaja iz izobrazbe in osebnega interesa ter volje nekaj narediti za svoj kraj. Tudi če komu to ni po volji, je to zame še dodaten motiv. Vlado Artnak ni ŠZŠ, kakor tudi ni član politične stranke. V tem, da imam brata, ki to je, vidim vzrok za politično obračunavanje s strani Mire Jazbec. Ampak ne z mano, to je njen obračun, ki nima nobene zveze s športom.
Stanovska organizacija športa v občini je zelo potrebna, zlasti zato, ker smo po Zakonu o društvih vrženi v milost in nemilost interesom lokalne politike. Intervju in poteze navedene so najboljši dokaz za to. Zavedanje športnih društev po skupnem interesu pa je vsaj 20 let žal preveč pasivno, to pa je zajelo tudi nekatere posameznike, ki jim je lažje tiščati glavo v pesek, kot se izpostaviti. Vzrok skrivanja leži v lokalni politiki, ki področja športa in vpliva nanj ne da iz svojih rok (vsaj od časa vodenja Toneta Rataja, ko smo vsaj po minimalnih korakih vendarle prihajali do napredka). ŠZŠ vodi Aco Pepevnik, ki je eden najznamenitejših Šentjurčanov vseh časov. Interes voditi šentjurski šport še nisem imel, čeprav bi ga lahko že zdavnaj pokazal (na primer leta 2000, ko je svojo funkcijo končal Tone Rataj). A to in dejstvo, da sem zaradi svojega znanja in izkušenj s področja športa ter načina direktnega izražanja svojega mnenja marsikomu trn v peti, avtomatsko ne pomeni, da nimam interesa kaj narediti za to, da organiziranost športa v občini Šentjur pridobi na veljavi, vsebini, samostojnosti in strokovnosti. Pa če se Mira Jazbec ali pa kdo drug s tem strinja ali ne. Če bi Mira jazbec imela enak interes, ne bi počela v škodo športa to, kar počne.
In še pismo športnih pedagogov
Ki pa ga ne objavljamo, ker je ta tema že tako rekoč preveč izčrpana. Če bodo vztrajali na objavi, bo prišlo na vrsto v naslednji številki ŠN.
F. K. / Šentjurske novice
Dodano naknadno
Odziv športnih pedagogov na intervju Mire Jazbec
Športni pedagogi smo v Šentjurskih novicah z zanimanjem prebrali intervju z Miro Jazbec in bili zelo presenečeni.
Najprej jo moti naša prisotnost, aktivnost in angažiranost v športnih društvih, v nadaljevanju pa nam očita, da v njih nismo dovolj prisotni in aktivni oz. nas sploh ni.
Očitno smo ji res trn v peti.
Izjavo, da nismo prisotni v športnih društvih, razumemo kot načrtno sprenevedanje. Vsi se namreč poleg redne službe v prostem času aktivno vključujemo v delo športnih društev. Poleg tega nas je kar nekaj še dodatno aktivnih v obšolskih športnih dejavnostih na šolah.
Mira Jazbec si v nadaljevanju intervjuja dovoli ocenjevati našo strokovnost. Njen citat: »Glede na informacije, ki jih imam, sami (športni pedagogi) niso v stanju strokovno organizirati niti šolskega športa, za kar so pravzaprav zaposleni in plačani.«
Na osnovi informacij, ki jih ima (Od kod? Od koga?), nas označi kot nesposobne.
Predlagamo, naj ocenjevanje naše strokovnosti prepusti tistim, ki so za to zadolženi, to so ravnatelji, saj imamo vsi ustrezno strokovno višjo ali visoko izobrazbo in temu primerno tudi opravljamo svojo službo. Njeni očitki so izredno žaljivi za vse nas, s svojo izjavo pa blati tudi ugled vseh šol v občini. Upamo, da se tega zavedajo tudi ravnatelji. Njene izjave nam dokazujejo, da nima razčiščenih pojmov, kaj je šolski šport in kaj vanj sodi. Žalostno pa je, da ne premore toliko samokritičnosti, da bi se dopustila o tem vsaj malo podučiti.
Športni pedagogi smo zaposleni in plačani za poučevanje pouka športne vzgoje, ki vključuje redni pouk, športne dneve, šole v naravi. Naša dolžnost je tudi, in tega se vsi zavedamo, da šolske ekipe in posameznike pripravimo in vodimo na športnih tekmovanjih. Nismo pa zaposleni in plačani za izvajanje in organiziranje občinskih, področnih … športnih tekmovanj, ki so vrsto let (najmanj 10 let) nedorečeno poglavje lokalne skupnosti. Pa tudi to smo vedno delali in smo še naprej pripravljeni pod pogojem, da pride do primernega dogovora med lokalno skupnostjo, šolami, področnim centrom – Športno zvezo Celje!!! in športnimi pedagogi. Naše pobude za dogovor odgovorni vrsto let ignorirajo.
V korist otrok poskušamo, žal neuspešno, doseči, da je občinskih tekmovanj čim več, vendar se pri organizaciji in izvedbi tekmovanj ubadamo s težavami, ki bi jih morala reševati lokalna skupnost. Na te težave ves čas neuspešno opozarjamo. Želimo si, da bi bilo to področje urejeno vsaj približno tako, kot je v večini občin, tudi sosednjih (Celje (http://www.szc.si/, http://www.szc.si/zakonodaja/Pravilnik.pdf), Šmarje, Žalec, …). Očitno pa smo športni pedagogi, ki na to opozarjamo (oz. kar vsi po vrsti), za Miro in še koga, nezaželeni in moteči in nas poskušajo diskreditirati in blatiti preko javnih občil.
Njene populistične izjave v intervjuju dodatno prilivajo olje na že tako pregreto vzdušje v šentjurskem športu. Sprašujemo se, ali je to njena glavna (politična) naloga v vlogi predsednice Odbora za šport?
Miro Jazbec, voluntersko športno delavko, predsednico Odbora za šport, smo vsi športni pedagogi, ki jo poznamo, cenili in spoštovali. Vendar so nas njene izjave in mnenja v omenjenem intervjuju, izredno razočarale in prizadele in zelo omajale njen ugled. Vse njene nedvomne zasluge na področju športa, kakor tudi politična funkcija, ji ne dajejo pravice do blatenja drugih ali ocenjevanja strokovnosti, za katero ni izobražena in usposobljena.
Objavljeni intervju razumemo ne samo kot javni napad na stanovskega kolega Vlada Artnaka, ampak tudi kot poskus diskreditacije in blatenje športne stroke in vseh športnih pedagogov v Šentjurju.
Športni pedagogi izražamo veliko razočaranje nad njenimi izjavami. Ker v intervjuju odgovarja kot predsednica občinskega Odbora za šport, smo še toliko bolj zaskrbljeni nad njenimi stališči do našega dela in se sprašujemo, ali so to morda tudi stališča celotnega Odbora za šport.
P. S.
Podpisani športni pedagogi odločno zavračamo namigovanje in sklepanje urednika ŠN, da je avtor anonimke »šentjurski športnik« nekdo od športnih pedagogov.
Športni pedagogi zaposleni v osnovnih šolah občine Šentjur, ki smo se pod ta dopis podpisali, smo:
1 Nada Adžič 7 Andrej Podgoršek
2 Vladimir Artnak 8 Janja Polenšek
3 Matej Berk 9 Robi Šantl
4 Miran Bolko 10 Viljem Škornik
5 Nataša Čede 11 Matjaž Zendzianowsky
6 Nuša Lončar-Šučur
Športni pedagogi proti Miri Jazbec
Kdo ima prav?
Škoda je, da se je Mira Jazbec (MJ) odločila, da ima vrh glave dovolj besednega boja s ŠZŠ in športnimi pedagogi, kajti veliko bi še bilo treba povedati, preden bi morda le prišlo do »očiščenja in pomlajenja« šentjurske športne scene. Razumljivo, ihta, s kakršno so ji odgovorili njeni sogovorci, je bila uničujoča. Kljub temu smo neposvečeni smrtniki le dobili priložnost malo bolj pokukati v že vrsto let trajajoči spor šentjurskih športnih delavcev.
Kaj je MJ pravzaprav zagrešila?
Po mojem mnenju nič, ali pa res zelo malo. Odkrito in s korektnimi besedami je javno povedala, kar misli in kar poleg nje misli tudi dobršen del šentjurske športne javnosti. Vladu Artnaku ni oporekala njegove izobrazbe oziroma strokovne usposobljenosti, pošteno mu je v obraz le povedala, da ne zaupa njegovim voditeljskim sposobnostim in še zlasti ne njegovim prizadevanjem, da bi iz ozadja v imenu ŠZŠ skupaj s kolegi športnimi pedagogi lahko spodobno kreiral šentjursko športno politiko. V tem sklopu je posredno previdno pokritizirala ŠZŠ in več ali manj le mimogrede tudi športne pedagoge. Seveda bi bilo prav, da bi MJ argumentirala svojo morda še najbolj sporno izjavo, da športni pedagogi niso v stanju strokovno organizirati niti šolskih športnih tekmovanj in da niso dovolj angažirani pri brezplačnem delu v različnih športnih društvih, toda njej v opravičilo moram povedati, da ta tema ni bila v kontekstu intervjuja in Mira zato zanjo niti ni imela ustreznega prostora. Ji je pa ta prostor še na voljo.
In kako so reagirali njeni nasprotniki?
Vsi zelo podobno, vključno z anonimnim »šentjurskim športnikom« nestrpno, že žaljivo in praviloma brez argumentov. Predsednik ŠZŠ Aco Pepevnik: MJ navaja neresnice, zavaja, namiguje, zahrbtno nagaja, poskuša nizkotno blatiti … Vlado Artnak: Intervju MJ je politično motiviran, izpod vsakega etičnega nivoja, poln nestrokovnosti … Še najbolj umirjen je kolektivni odziv enajsterice športnih pedagogov (po mojem mnenju vključno z anonimnim »šentjurskim športnikom«), pa še oni ga na koncu zabelijo z »blatenjem, diskreditacijo … in ocenjevanjem strokovnosti, za katero (MJ) ni izobražena in usposobljena«. Za vse replikante pa je značilno, da se zgražajo nad tem, da MJ športne dileme rešuje v javnosti in, o groza, celo politično. Kot da je šport privatno ali celo »sveto« področje športnih strokovnjakov, v katerega javnost nima vstopa. Kar je seveda bedarija. Občinska organiziranost športa je brez dvoma legitimna domena politike in Mira Jazbec kot občinska svetnica in predsednica Odbora za šport ima pravico in celo dolžnost posegati na to področje. Nočem biti njen advokat, ker pač ne poznam vsega njenega tozadevnega delovanja, toda tisto, kar je MJ povedala v svojem intervjuju, vključno s tistim, kar ni povedala, a je znano, to je, da se ne strinja s sicer legalnim, toda nelegitimnim poskusom športnih pedagogov prevzeti taktirko v ŠZŠ, se mi niti približno ne zdi »tako grozno« sporno in ne opravičuje trdih besed, ki so padale po njej. Še več, dobil sem vtis, kot da Mirini oponenti bodisi ne govorijo o isti stvari, ali pa so tako zaverovani v svoj prav oziroma v svoje poslanstvo, da jim je enostavno padla megla na oči, ko je »nestrokovna« MJ javno podvomila v njihovo nedotakljivost. Čeprav, moram priznati, da ne razumem prav, zakaj je tu zraven Aco Pepevnik, ki ga sicer poznam kot drugačnega človeka. Osebno sem prepričan, da je prav javnost delovanja v športu, kot jo je zastavila MJ, eden od pogojev, da se ta naš gordijski vozel brez škode razvozlja. V nasprotnem primeru bo župan enkrat le moral potegniti meč in vsekati, pa naj pade, kamor pade. Pa takrat sploh ne bo nujno, da bodo odletele prave glave.
FK / Šentjurske novice
