Večina slovenskih maturantov je minule tedne odplesala svoj maturantski ples, enkraten iniciacijski dogodek, ki pomeni prehod v drugo, zrelo obdobje življenja.
Ta večer mora biti enkraten, nepozaben, čudovit, neponovljiv …” je zapisano na spletni strani ene izmed agencij, ki se ukvarja z organiziranjem maturantskih plesov. Mas pa je zanimalo, koliko dijake v Celju takšno doživetje stane v primerjavi z njihovimi ljubljanskimi vrstniki in na kakšen način šole sploh pristopajo k organizaciji tega svečanega dogodka.
O vtisih smo povprašali tudi nekaj dijakov, dolgoletno pevko na maturantskih plesih pa nam je zaupala, kako se je na maturantskih plesih žuralo pred 15 leti in kaj je danes drugače.
Slovesnost, katere se udeleži večina slovenskih srednješolcev in njihovih družin, da bi skupaj proslavili zaključek te stopnje izobraževanja, se najpogosteje v medijih pojavlja zaradi visokih stroškov, povezanih z njimi.
Ti v grobem vključujejo vstopnice za prireditev (z večerjo ali brez nje), obleko, ureditev pričeske in ličenje, čevlje in nakit, ter videoposnetke in fotografije dogodka … in lahko maturante ter njihove starše kar precej udarijo po žepu.
Na Šolskem centru Celje maturantske plese organizirajo sami
Glede njihovega pristopa k organizaciji maturantskih plesov smo se obrnili na Šolski center Celje, kjer vsako leto organizirajo tri maturantske plese, nam je povedal prof. Mojmir Klovar, ravnatelj Srednje šole za kemijo, elektrotehniko in računalništvo, ki se ukvarja s koordinacijo organizacije vseh treh plesov.
Plese organizirajo sami. “Na našem centru že vsa leta sami skrbimo za organizacijo maturantskih plesov. Ker je veliko obveznosti in zadolžitev, na vsaki šoli določijo organizatorja. Ker je potrebno delo organizatorjev koordinirati, sem s strani vodstva Šolskega centra Celje določen za koordinatorja,” nam je pojasnil Klovar.
“Za posamezne storitve pozovemo izvajalce, da nam posredujejo ponudbe. Izbiramo glede na ponujeno ceno in dosedanje izkušnje s posameznimi izvajalci.”
Vstopnice za maturantski ples, dijake ŠCC stanejo 17 evrov, plačajo le gostje, plesalci imajo prost vstop. Dodaten strošek je še večerja, ki stane 9 evrov na pogrinjek. Plesne vaje, ki učence pripravijo na dogodek, stanejo 30 evrov.
Sama struktura plesa ostaja vsako leto enaka in se ne spreminja, nekaj vsebine pa dodajo tudi učenci sami.
“Pripravljamo tradicionalno obliko maturantskega plesa, ki ostane vsem udeležencem v trajnem spominu,” pravi. “Maturantski ples je sestavljen iz približno uro in pol dolgega uradnega dela, kjer lahko starši svoje otroke spremljajo med četvorko in prepletom standardnih ter latinskoameriških plesov. Zatem pa sledi druženje ob plesni glasbi do tretje ure zjutraj.”
In kako to počnejo Ljubljančani? Predvsem precej dražje
Bolj običajen, a mnogo dražji pristop k organizaciji imajo na šolah, kjer izberejo storitve organizacije v paketu, pri tem pa imajo pri izbiri ponudnika glavno besedo dijaki. Tako je tudi na ljubljanski gimnaziji Ledina, kjer so organizacijo letos zaupali Boleru.
“Odločitev sprejmejo dijaki, potem ko se jim vsi ponudniki predstavijo. Od ponudnika je odvisna tudi lokacija. Plesne vaje dijaki praviloma obiskujejo pri ponudniku, ki organizira tudi maturantski ples za posamezno generacijo maturantov,” je pojasnila Helena Osterman, pomočnica ravnatelja na gimnaziji.
Pri njih dijaki za plesne vaje odštejejo 38 evrov, vstopnica za maturantski ples pa znaša 44 evrov na osebo.
“Maturantski ples mi je bil kot celota všeč. Izbrali so dobre voditelje, ki so nas zabavali,” je o svoji izkušnji povedala Lucija, maturantka ene izmed ljubljanskih gimnazij.
“Cene vstopnic in plesnih vaj se mi zdijo pretirano drage, saj za 50 evrov, kot stane večerja, lahko dobimo veliko več, kot pa smo dobili tam. Cena obleke in ostalih stvari pa se mi zdi normalna,” pravi ter doda, da je imela srečo – svojo obleko je namreč dobila s popustom za 17 evrov, 30 evrov je šlo za frizerja, dodatnih 45 evrov pa še za čevlje in 20 za nakit.
Pogled z odra: glasba se prilagodi publiki, ljudje plešejo manj in odhajajo prej domov kot so včasih
Kakšen je pogled na maturantske plese od nekoga, ki dogajanje opazuje z odra, smo spregovorili s Patricijo, pevko ansambla Oliver Twist, ki so na maturantskih plesih igrali kar petnajst let.
Za zabavo so skrbeli na maturantskih plesih različnih šol, od gimnazij do poklicnih srednjih šol, večinoma v Celju, Mariboru ter v Slovenj Gradcu.
Njihov ansambel je imel za ta dogodek pripravljene veliko raznovrstne glasbe – od popa, rocka, od slovenske in hrvaške do tuje glasbe, od zimzelenih melodij do trenutnih popularnih hitov.
Pravi, da se izbira glasbenega repertoarja razlikuje glede na to, ali so na plesu gimnazijci ali dijaki poklicnih šol. Dijaki sami sicer glasbe niso izbirali, vendar se je že na začetku večera pokazalo, kakšne zvrsti glasbe občinstvu bolj ugajajo. Pravi, da so dijaki na poklicnih šolah bolj navdušeni nad komercialno glasbo ter lahko plesno glasbo kot so polke in valčki.
Pevka ugotavlja, da se sicer glasbene zvrsti, primerne in uporabne za ta dogodek, skozi čas niso bistveno spreminjale, prav tako se ni spreminjal način oblačenja – tako pred leti kot sedaj se gosti potrudijo in se uredijo slovesnemu dogodku primerno. Ugotavlja, da se je najbolj spremenilo vedenje udeležencev.
Ljudje so se zdeli pred petnajstimi leti veliko bolj veseli in sproščeni, dvorane so norele, veliko bolj se je plesalo, se spominja Patricija. Potem je prišla finančna kriza, pa tudi kazni za vožnjo pod vplivom alkohola so se poostrile, kar se je poznalo tudi pri gostih. Pravi, da danes ljudje vsaj na takšnem dogodku ne pijejo več toliko, po eni strani zato, ker se je potrebno odpeljati domov, pa tudi pijača na plesu ni ravno poceni.
Pravi, da se ljudje dandanes na videz težje sprostijo. Spominja se, kako so včasih igrali in se je plesalo do jutranjih ur, zadnjih nekaj let pa so prvi gosti začeli odhajati že okoli enih zjutraj.
Visoke cene in manj sredstev se poznajo tudi pri povabljenih, pravi. Povpraševanje za vstopnice za ples je bilo nekdaj večje, kot je bilo prostih mest v dvorani, kar pa se danes ne dogaja pogosto.
Včasih so dijaki povabili tudi širše sorodstvo, stare mame in tete, danes pa jih večina povabi najožji družinski krog – starše ter brate in sestre.
*Prispevek avtorice Eve Gajšek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju www.domovina.je
