Pred dnevi je v domu za starostnike v Claremontu blizu Chicaga umrl drugi in zadnji preostali sin skladatelja in zdravnika Josipa Ipavca, Božo, Teodor oziroma Tedi, kot so ga klicali v rojstnem Šentjurju. Teodor Karl Gustav Ipavic, kakor se je glasilo njegovo popolno ime, je umrl tiho in neopazno, v starosti nekaj več kot 97 let.
Razvoj Šentjurja je bil od začetka 19. stoletja zaznamovan z dejavnostjo šentjurske zdravniške, skladateljske in vsestransko talentirane družine ali kakor jo imenuje dr. Igor Grdina, šentjurske dinastije Ipavcev. Njegov starejši brat Joži (1910-1998) je bil priznan slikar, poklicno pa je kot scenograf deloval v Hrvatskem narodnem kazalištu (HNK) v Zagrebu, kot lokalna osebnost pa bil zelo priljubljen in poznan v domačem Šentjurju, med drugim še posebej kot talentiran šahist.
Kot potomec teh svojih slavnih prednikov je, tako kot starejši brat Joži, tudi Teodor – Tedi v sebi nosil premnoge talente, od katerih sta prihajala do izraza predvsem smisel za kiparstvo in slikarstvo (zadnje v predvsem obliki restavriranja in uokvirjanja slik, a o tem pozneje) pa tudi čisto veselje do glasbe. Od leta 1956 je živel v ZDA. Ted, kot so ga klicali na kratko v Ameriki, je bil znana osebnost na področju, ki se imenuje North Shore, to so severna predmestja (ki so pravno gledano samostojne občine) Chicaga. Tam je bil namreč znan kot strokovnjak – restavrator za obnovo slik in umetniških predmetov ter uokvirjanje slik. Po Zgornjem trgu se je zadnjič sprehodil leta 1987. Nekje globoko v sebi je hrepenel po domači slovenski grudi, zato je kot poslednjo željo izrazil, da bo njegovo končno počivališče prav v domovini.
