Organizirano rejništvo se je v Sloveniji začelo leta 1926, in sicer preko ureditve Otroške kolonije v Lukovici pri Domžalah. Ustanovitelj le-te je bil Dečji in materinski dom kraljice Marije iz Ljubljane. Otroke so sprva nameščale v kraje, ki imajo ugodno geografsko lego ter dobre socialne razmere.
Že takrat se je izvajal nadzor nad rejniškimi družinami, imeli so tudi že pravilnik, ki je določal osnovna pravila o rejniški dejavnosti. Preverili smo, koliko otrok je nameščenih v rejniških družinah iz območja UE Šmarje pri Jelšah in koliko rejnic in rejnikov imamo na našem območju.
Metka Majer, univ. dipl. soc. del., iz CSD Šmarje pri Jelšah, nam je sporočila: “Iz območja UE Šmarje pri Jelšah je v rejniških družinah nameščenih 26 otrok. Center za socialno delo Šmarje pri Jelšah pokriva celoten teren UE Šmarje pri Jelšah. Na CSD Šmarje pri Jelšah razpolagamo z dvanajstimi rejniškimi družinami. Otroci so nameščeni tudi v drugih rejniških družinah, izven naše krajevne pristojnosti.”
Pogovarjali smo se z rejnico iz Šmarja pri Jelšah, gospo Olgo Arbajter, ki nam je povedala, da je rejnica že 12 let.
Kakšen je bil motiv, zaradi katerega sta se z možem odločila, da postaneta rejnika?
Rejnica je bila že moja mama, tako da nama ta oblika pomoči otroku ni bila neznanka. Oba imava izredno rada otroke. Najini otroci so se začeli osamosvajati in naenkrat najino življenje ni bilo več tempirano. Nekega večera sem brala Nedeljski dnevnik in tam v rubriki Iskrica v žalostnih očeh zasledila članek o deklici, ki je bila zelo bolna. Oče ji je umrl, mama pa je bila tudi hudo bolna in ni mogla skrbeti zanjo. Iskali so družino, ki bi to deklico sprejelo v rejništvo. Članek sem pokazala možu in oba sva bila takoj istega mnenja, da jo vzameva. Takoj drugi dan sem začela zbirati informacije o rejništvu. Te deklice nisva dobila, dobila sva pa druge otroke.
Koliko so otroci stari, ko pridejo k vam?
Do lanskega leta sva v svoj dom sprejemala najstnike (13-15 let). Do sedaj sva imela tukaj 6 otrok. Lansko leto pa sva sprejela 8 let starega dečka. Trenutno imam v družini dva otroka. 21 let staro študentko in 9 let starega otroka.
Kako jih sprejemajo vaši biološki otroci? Ali sprejemajo vaše delo, saj si vendarle mama tudi drugim otrokom in si vas morajo deliti? Ste imeli kdaj težave s tem?
Moji otroci so bili že večji, ko sva začela z rejništvom. Vedno sta bila vesela vsakega novega člana. Nobenih težav ni bilo. Vedno sta pomagala, še posebej ob prihodu novega člana. Vodila sta jih na nogomet, se z njimi družila in jih pomagala vpeljevati v družbo.
Ali imajo otroci kakšne težave v šoli zaradi tega, ker živijo v rejniški družini?
Gotovo. Če so otroci nameščeni v rejništvo kot najstniki, so kar precejšen del življenja preživeli pri svojih starših. V tem okolju so izstopali (slabše oblečeni, slabši učni uspeh …). In če okolja ne zamenjajo, ostajajo v isti šoli, jih ostali otroci še vedno obkladajo z raznimi vzdevki, jih izključujejo iz družbe ipd. Pri manjših otrocih se pa ob pogledu na druge starše vedno znova porajajo vprašanja, zakaj nisem pri mamici? Zakaj me mamica ne obiskuje? Ali me mamica ne mara? Zakaj ti nisi moja prava mamica?
Kako gledate na spremembe v rejništvu? Kako je bilo, ko ste začeli z rejništvom in kako je danes? Se je kaj spremenilo?
Sprememb je premalo. Premalo je izobraževanja rejnikov, premalo je dela na matični družini. In pa kar je najvažnejše: če otroci po 18 letu ne nadaljujejo šolanja, se jim rejništvo zaključi. To je absurdno in sramotno za državo. Kateri otroci ne nadaljujejo šolanja? Otroci, ki imajo težave učne, vedenjske, psihične … Ti otroci so še posebej ranljivi, nemočni, negotovi in prepotrebni pomoči. Vrnejo jih v matične družine, ki včeraj niso bile sposobne poskrbeti zanje, danes pa lahko? Ne, nikakor ne. Ti otroci bi morali imeti vsaj 2 leti uvajanje v življenje in biti pod okriljem nekoga, ki ga pri nas ni, da bi jim pomagal vstopiti v življenje. Za vstop v življenje si najdejo sebi enake, kar pa vodi v propad (alkohol, dolgove,kraje, mamila, nepremišljene nosečnosti, zapor).
S kakšnimi težavami se srečujete ponavadi pri vsakodnevnem življenju, kako rešujete stiske?
Pomoč si poiščemo v šoli, pri psihologih, psihiatrih, zdravnikih. Pomembna je pa tudi pomoč socialne službe in pa izmenjava izkušenj med samimi rejniki. Tukaj bi posebej poudarila srečanje rejnic in rejnikov, ki se odvija na CSD mesečno in se imenuje Skupina. V Šmarju jo vodi ga. Metka Majer Največ uporabnih informacij se dobi prav tukaj. Na teh srečanjih si rejnice in rejniki podelimo svoje težave in probleme, svoje izkušnje in svoje preživete dogodke oziroma kar zgodbe z drugimi. Tukaj se pridobivajo resnične informacije iz življenja, ki pri našem delu zelo, zelo koristijo.
Kako sodelujete z matično družino rejenca? Kako to vpliva na otroke?
Z matično družino sodelujemo maksimalno (koliko je možno). Tam, kjer so odnosi med rejniki in matično dobri, zelo pozitivno vplivajo na otroke. Dejstvo je, da z namestitvijo dobi otrok 2 družini. Če sta družini v konfliktu, je otrok nesrečen. Izogiba se pogovoru, izbira besede, ker ne želi nikogar prizadeti. Zavedati se moramo, da ima otrok rad obe družini. Zelo neprimerno je, da bilo katera družina govori grdo o drugi družini.
Se rejniške družine med seboj (lokalno) poznate? Kje se srečujete? Kaj počnete skupaj?
Da rejniške družine se med seboj poznamo. Na območju Celjske regije deluje tudi Društvo rejnic Celjske regije, ki nas povezuje med seboj. Društvo deluje in dela prav s tem namenom, da se lahko družimo, da se otroci lahko družijo , da vidijo, da je še več otrok z enakimi usodami. Društvo priredi letno dva piknika, organizira 2 izobraževanji za rejnike in rejnice letno, omogoči otrokom teden dni brezplačnega letovanja v Izoli (rejnice in rejniki si letovanje plačajo sami), 5 dni strokovno-zabavnega tabora, katerega se udeležijo otroci sami, brez rejnikov in pa praznovanje Božička. Tudi CSD Šmarje pri Jelšah vsako leto priredi dan druženja otrok in rejniških družini in pa mesečno skupin rejnic.
Kakšen je odnos rejencev do vas, kako sprejemajo novo okolje? Je to okolje drugačno od tistega, ki so ga navajeni (mesto, podeželje)?
Iz prakse lahko povem, da sem se z vsemi otroci dobro razumela. Vsi otroci so se dobro vključili v družino in tudi dobro v okolico in šolo. Od začetka imajo nekaj težav z osebno higieno, z učenjem, skratka z opravili. Naša družina živi na podeželju, zato imajo otroci več možnosti za igro. Imamo nekaj domačih živali: psa, mačke, zajčke, kokoši in race. Otroci radi sodelujejo pri hranjenju in si kaj hitro izberejo kakšno čisto zase. Gotovo je na deželi manj računalnika, manj televizije, manj telefona, ker preprosto zmanjka časa.
Kako bi opisali to delo, ki ga opravljate kot rejnica?
Delo rejnice opravljam s srcem, saj drugače tukaj ne gre. V to delo moraš vložiti veliko truda in energije, ampak otroci ti dajo ogromno nazaj. Včasih, si čisto izčrpan in obupan, ampak ko skupaj z otokom nekaj dosežeš ali pa ko te otrok stisne v objem, veš da je vredno.
Zagotovo je delo, ki ga na našem območju po zadnjih podatkih opravlja 12 rejniških družin, eno izmed težjih. Pri Arbajterjevih je to že postala družinska tradicija. Kot nam je zaupala ga. Olga, to delo moraš opravljati s srcem, saj drugače ne gre. Razlogov za namestitev otroka v rejniško družino je lahko več, vedno pa pride do tega, ko matična družina ne poskrbi dovolj za otroka. Ga. Olga je dodala, da se to zgodi takrat ko mu ne zagotovi najosnovnejših dobrin, ki so nujno potrebne za dostojno življenje. Vzrokov je več. To je lahko zanemarjanje otroka, trpinčenje, droga, alkohol, spolna zloraba, nasilje, lahko pa tudi bolezen ali smrt roditeljev.
J. C.
