Sara Stadler iz Bistrice ob Sotli, študentka agronomije na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, je bila letos izbrana za vinsko kraljico.
Naziv se podeljuje že dvajset let in z njim se nagrajenka za leto dni zaveže, da bo skrbela za promocijo slovenskega vinogradništva in vinarstva.
Povprašali smo jo, kako se postane vinska kraljica, kakšne so njene naloge, kako pripomore k vzgajanju kulture pitja vina ter katero vino najraje pije sama.
Kakšen je tvoj tipični delovni dan v vlogi vinske kraljice?
Med tednom imam dosti študijskih obveznosti in se s tem kar zaposlim. Med vikendom pa se udeležujem raznih dogodkov, zjutraj si pripravim, kaj bom na dogodku povedala, ker so povsod nagovori, potem pa v avto, pa na dogodek. Dosti sem na cesti, sem tudi dobila avto za eno leto. Kam grem, to določijo organizatorji – Pomurski sejem.
Med dogodke spada tudi ocenjevanje vin?
Za ocenjevanje vin potrebuješ narediti tečaj, ki ga še nisem naredila, imam pa tečaj iz poznavanja vin in žganih pijač. Na dogodkih sem bolj za to, da kot vinska kraljica promoviram vinogradništvo, vinarstvo in odlično slovensko kapljico.
Kakšni pa so sploh kriteriji za izbor vinske kraljice?
Moraš biti stara med 18 in 25 let, ne smeš biti poročena, moraš imeti znanje o vinogradništvu in vinarstvu, znanje enega tujega jezika, poznavanja slovenske kulinarike, politike in splošno razgledanost.
In kako to preverijo, je to kakšen ustni izpit?
Da, kandidatke smo najprej vse stopili pred devetčlansko komisijo, vsaka se je na hitro predstavila, potem je vsaka bila približno eno uro sama s komisijo, sprašujejo pa te vse, od ministrov, do postrežbe vina, kulinarike.
Je pomembno, da vinska kraljica izhaja iz vinogradniške družine, ali bi recimo to lahko postalaena mestna gospodična ?
Za vinsko kraljico ni nujno, da se doma ukvarjajo z vinarstvom, če se na stvar spozna. Kar se pa tiče vinske kraljice iz mestnega okolja; mislim, da do zdaj še ni bila, verjamem pa, da bi lahko bila, če ima dovolj znanja.
Se udeležuješ tudi vinogradniških in vinarskih prireditev v tujini?
Bila sem v Berlinu z ministrom Židanom, sva bila na sejmu Grüne Woche januarja, pa tudi v Zagrebu in Avstriji na nekaj sejmih, drugo pa bolj na ravni Slovenije – najbolj po vinorodnih delih, pa tudi prireditve v Ljubljani.
Ena izmed nalog vinske kraljic je vzgajanje h kulturi pitja vina. Kaj pa med mladimi? Se ti zdi prekomerno pitje med mladimi problem?
Meni je oče dal najboljši nasvet glede kulture pitja vina: Sara, pij z glavo, ne z ritko. In če bi to slišal vsak, mislim, da bi vsak spil ob vsakem kozarcu vina tudi kozarec vode. To je seveda težko mladim dopovedat. Priznam, sem že kdaj spila kakšen kozarček preveč, ampak to ni niti za zamerit, vsak mora kdaj poskusiti.
Si kot vinska kraljica že kaj naredila za vzgajanje mladih h kulturi pitja vina?
Bila sem v vrtcu, kjer sem jim predstavila kulturo pitja vina. V Sloveniji bi se moralo že od vrtca vzgajati otroke k zmernemu pitju. Če v njih vzbudiš spoštovanje do pitja vina, kot mladi ne bodo tako pretiravali, kakor zdaj. Nameravam tudi obiskati še kakšno drugo izobraževalno ustanovo, toda kolikor mi bo čas dopuščal.
V gimnaziji smo imeli krožek kulture pitja vina za katerega mislim, da bi ga morali imeti na vsaki šoli, ker je bil tako poučen, saj nismo spoznavali samo kulture pitja vina, ampak tudi bonton, kako se za mizo obnašati, kako jesti.
Katero vino je sicer tvoje najljubše?
Imam dve protokolarni vini – sauvignon 2015, mlado vino, polsladko in pa laški rizling, ledeno vino, 2009. Bolj na splošno pa sem za kakšen renski rizling, polsuh.
Kaj pa ob kakšnem »slovenskem« kosilu?
Recimo da ob pečenki kakšno modro frankinjo. Modro frankinjo premalo promoviramo v Sloveniji, ker je izredno dobra.
Prihajaš z obrobja Kozjanskega – enega najbolj ruralnih območij Slovenije. Kako je Šempetrčanki* (domači naziv za krajane Bistrice ob Sotli op.ur.) všeč življenje v mestu?
V Sloveniji je vse tako blizu, da bi živela doma, in bi se vsak dan vozila v Ljubljano. To mi sploh ne bi bil problem, če odmislimo potne stroške. V urici dvajset sem doma in to se mi ne zdi veliko, še posebno v primerjavi s kakšnimi ameriškimi razdaljami, ko se ljudje v službo vozijo po tri ure v eno smer. V Sloveniji se premalo zavedamo, kako je vse blizu. Vsi rinejo v mesto, namesto da bi ostali v vaseh, ker se v mesto lahko brez problema voziš.
Prihajaš iz vinogradniške družine. Kaj v vinogradu počneš najraje? In kaj ti je najbolj zoprno?
Najrajši režem (poznozimsko oz. zgodnjespomladansko opravilo, ključno za razmerje med količino in kakovostjo grozdja op.ur.). Najmanj ljubo pa mi je obirati kocene.
Imaš fanta? Kako gleda na tvoj letošnji naziv in tvoje obveznosti?
Imam, predvsem je težko, ker me med vikendi ni doma. Ima pa tudi sam dosti dela, ker je tudi on iz vinogradniške družine.
V domačem kraju si bila dejavna gasilka, pevka, igralka … je to ob vseh obveznostih prišlo na stranski tir?
Ja, na žalost ne gre. Pevski zbor ima vaje ponavadi, ko me ni, tako da letos sem dala vse bolj na stran. Toda verjetno me razumejo, saj me je ravno pevski zbor prepričal, naj se prijavim na natečaj vinske kraljice.
Kako pa na naziv gledajo tvoji sovrstniki in profesorji na Agronomiji?
Zdi se mi, da so sovrstniki veseli zame, da je to en naziv, ki se mi pritiče.
Profesorji so izredno veseli, na začetku so mi dali celo šopek. Meni je drugače na fakulteti res všeč, pri študiju res uživam, in tudi širim dober glas o njem, kamorkoli grem.
Kje pa se vidiš čez 10, 20 let? Tudi kot vinogradnico na domačem posestvu?
Čez 20 let se zagotovo vidim v vinogradniških oziroma kmetijskih vodah, pa naj bo trženje, politika, ali pa zgolj vinogradništvo kot vodenje kleti. Kaj bi bila cele dneve v pisarni, če je lahko tvoja služba tudi v tem, da se sprehodiš po naravi, pa tudi kot kmetijska svetovalka.
Je pa v vinogradništvu ogromno možnosti, kot sem že v enem intervjuju dejala: »Zemlja je kapital, vinogradništvo pa največji biser med vsemi kmetijskimi panogami in kdor se tega zaveda, ima izjemne priložnosti.« Tega premalo slišimo. Premalo se danes mladi tega zavedajo. Žalostno je tudi, da država ne spodbuja dela kmetov, pridnih ljudi ter da podpirajo lenuhe. Z vso dokumentacijo, vsemi razpisi samo otežujejo življenje malim kmetom.
Ampak sam Bog ve, kaj bo, to rada poudarjam.
Intervju s Saro Stadler je bil prvotno objavljen na informativnem spletnem mediju Domovina.je
