Katke se spomnim izpred let na nekem brucovanju, takrat je najbrž šele nastopila študentska leta. Zdela se je divja, sveža, iskriva – takoj sem vedela, da je nekaj posebnega. Danes je, nasprotno, videti precej mirna in resna, in v resnici je postala ena tistih, ki zaznamujoče vplivajo na kulturno-umetniško dogajanje kraja. Pred kratkim je zaključila študij etnologije in kulturne antropologije, hkrati pa študira še Waldorfsko pedagogiko. V času študija se je aktivno vključevala v študentsko in kulturno sceno domačega kraja, danes je mentorica in koreografinja domačega plesnega sestava Jabuke, poletne plesne delavnice za študentke in dijakinje, sodeluje pri Vis-ovih projektih (Ekoagenti, Zgodbe spečega mesta, barvanje kulisarnice), Literarnem zborniku, je soustanoviteljica naravno etnološkega projekta Bosi na Rifnik, konec oktobra pa se je v zvezi s plesom proslavila na državni ravni, in sicer je skupaj s Teo Vidmar prejela nagrado koreografskega natečaja ob Urški – že tradicionalnem festivalu mlade literature, ki ga izvaja JSKD.
Pred kratkim si zaključila študij etnologije in kulturne antropologije, medtem končuješ drugega. Kako naprej?
Sem v končevanju nekega obdobja in še precej zmedena. Zanima me tisoč stvari – od umetnosti do narave, dela z otroki, ustvarjanje iz naravnih materialov, literatura, ples … Rada bi se lotila nečesa pravega, čemur bi se lahko posvetila, vendar še ne vem točno, kaj je to zame. Takoj, ko se bo izjasnilo, bom šla za tem, zaenkrat vem le, da bo na področju ustvarjalnosti, nekaj od vsega prej naštetega. Kar se tiče službe, jo le napol iščem (smeh). Ne morem še reči niti, če bom ostala tu ali bom šla v Ljubljano, morda v tujino.
Zakaj Waldorfska pedagogika? Večina bi bila povsem zadovoljna z eno diplomo …
Njihova filozofija mi je zelo blizu. Gre za drugačen, bolj celosten pogled na vzgojo človeka – ki je večplastno bitje, sestavljeno iz duše, duha in telesa -, kjer ne razvijajo le intelektualnih sposobnosti. Otroci se v Waldorfskih vrtcih in šolah učijo skozi neposredno doživljanje sveta in njegovih zakonitosti, namesto da bi morali sprejemati le gole informacije. Pedagogika je zelo živa, povezana s trenutnim dogajanjem v naravi in svetom. Veliko je umetnosti in gojenja ročnega dela, rokodelskih obrti, izdelovanja iz naravnih materialov, vrtnarjenja, … Učijo se preko neposrednega doživljanja, kar jim prinese lastna spoznanja in takšno znanje ostane. Predvsem pa jim pokažejo toliko lepega – vse je prežeto z estetiko lepega … Mogoče bi tam rada učila.
Letos je na festivalu Urška vzporedno z literarnim natečajem potekal koreografski in vidve z Teo sta bili izbrani. Kaj je bila vajina naloga in kaj nagrada?
Natečajniki smo morali narediti koreografski koncept na izbrano poezijo literatov, ki so se prijavili na Urško. Ko sva se prijavili, sva dobili dve poeziji in izbrali sva pesem Suzane Grau, v kateri sva se nekako našli. V najin idejni koncept je bila vključena interpretacija pesmi, ki govori o dveh delih človeka oziroma o dveh sostanovalkah duše, prvi je arhetipski, večen, in je povezan s cikli kroženja narave, predstavlja modrost, drugi pa je zemeljski, prestrašen, nevrotični jaz. Skupaj potujeta skozi življenje, se prepletena, odmikata, poslušata, izgubljata … in to dvojino duše predstavljava v plesu midve. Nagrada je bila na prvem mestu že to, da sva bili izbrani in sva za materializacijo ideje dobili v uporabo plesno dvorano v centru Ljubljane. Potem pa je tu še denarna nagrada 300 evrov, kar sicer ni veliko, po drugi strani pa je prav lepa nagrada za ples.
Ampak najbrž se nista prijavili zaradi nagrade …
Seveda ne. Razpis je bil je priložnost, da končno uresničiva najin namen, da nekaj narediva skupaj, da preideva od fantaziranja in nabiranja idej k realizaciji. Tudi škoda se nama je zdelo izpustiti takšno priložnost. Pravzaprav sem bila prijetno presenečena, ko sva bili izbrali – nisva si mislili, da nama bo uspelo, sploh ker sva se idejnega koncepta lotili zadnje popoldne, ko ni bilo tiste stoprocentne ustvarjalne energije, ki te vodi, da točno veš, kam greš. Tisti dan je deževalo in ker nisva imeli prostora za vajo, sva plesali kar v enem podhodu. Ko pa sva bili izbrani in sva dobili dvorano, sva se dobivali vsak dan. Delali sva po kiticah, postopoma gradili, poskušali različne stvari, veliko improvizirali, opazovali, kaj čutiva, se o tem pogovarjali in počasi prevajali idejo v telo, gib, ples … Tako je nastala je 8-minutna plesna miniatura z naslovom Na poti domov se ustavi ob reki.
Ki sta jo predstavili 22. oktobra v Slovenj Gradcu na finalu Urške. Kakšen je bil občutek?
Dober. Fino je nastopati, fino je predstaviti, kar ustvariš, narediš, sploh če ti to uspe prenesti na gledalce in če dobiš njihov odziv. Suzana Grau, avtorica pesniške predloge, ki je nasplošno baje precej kritična, je bila navdušena nad najino koreografijo, pravzaprav vsi, kar je bila za naju tista prava nagrada. Ko sva delali, ko sva prevajali poezijo v gib, sva se nekje na poti oddaljili od začetne ideje – kar je običajno, ker se osredotočiš na telo, na kreiranje giba, in če na koncu vidiš, da se lahko vživiš v sliko pesmi, si lahko zadovoljen. Nama je to uspelo (smeh).
Nasploh rada povezuješ umetnosti …
Ja. In poezija mi je zelo blizu in še raje jo povežem s plesom. Že pred nekaj leti sem začela s tem, ko sva z Veroniko Gradišek sodelovali in za njeno prvo pesniško zbirko ustvarili plesno-gledališko predstavo Svojamojanašavašatvoja. Naredili sva kar enourno predstavo. Predlani sva vključili, tokrat v pripravah za njeno drugo zbirko, še Estelo Žutić Duviver, plesalko in svobodno umetnico, ki živi na Rifniku, vendar pa je potem Veronika zanosila, potem pa še Estela, tako da se je vse skupaj malo zavleklo. Imamo pa plan, da jo dokončamo in predstavimo prihajajočo pomlad.
Kje si se naučila plesati? Kaj ti pomeni ples, kaj ti daje, kje te izziva in spodbuja bolj ali pa drugače kot na primer poezija?
Ples me nekako spremlja skozi vse življenje. Z sodobnim plesom sem se srečala ob koncu osnovne šole, v Glasbeni šoli v Velenju, in od takrat nikoli nisem povsem prenehala, čeprav sem imela vsake toliko časa vmesne premore. Lahko rečem, da je ples stalnica v mojem življenju od osnovne šole naprej. Nadaljevala sem v Plesnem Forumu v Celju, pa potem v Ljubljani v Plesnem teatru, pri Fičo baletu, Fourkloru. In še vedno se učim, obiskujem treninge, delavnice …
Ples se mi zdi eno super izrazno sredstvo, kjer je vse, kar potrebuješ, tvoje telo, ki predstavlja medij, preko katerega ljudem prevajaš svoja občutenja, ideje, spoznanja. Telo je najlepši inštrument, ki ima neko svojo vedenje, celo modrost, v njem so shranjeni vsi spomini, vse, kar se nam je v življenju zgodilo. Že od nekdaj se zelo rada gibam, sploh če je to gibanje osmišljeno, lepo in nekaj sporoča. Pri plesu, gibanju moraš dati veliko energije od sebe, in več ko je daš, več je dobiš nazaj. Pa fino je srečevati se z drugimi v plesu, skupaj ustvarjati. Ples se da lepo povezati z glasbo, gledališčem, likovno umetnostjo.
Praviš, da je tudi pri plesu občasno obdobje nekakšne teme, praznine, brezidejnosti. Kako se spopadaš s tem?
Obdobjem intenzivnega dela in navdiha sledijo obdobja izpraznjenosti in nekakšne brezizraznosti, ki so zelo težka, ker začenjaš ugotavljati, da se gibaš v enih in istih okvirjih, premetavaš jih, ne da bi lahko naredil kaj zares novega in živega. Kot da je vse že tisočkrat prežvečeno in preživeto. Si kot nekakšna stoječa, postana voda. Ni pretoka energije, ne k tebi, ne iz tebe.V teh obdobjih se počutim ujeto, apatično in nekako mrtvo. Takrat imam občutek da nikoli ne bo minilo, kot da nikoli ne bom mogla biti več zares živa in prežeta z idejami in navdihom, ki te žene naprej … Zdaj sem se že malo naučila, da se po mrtvih, izpraznjenih obdobjih vedno znova pojavi ustvarjalnost in inspirativnost, ker če to nosiš v sebi, ne more kar tako izginiti. In poskušam potrpeti, počakati, da mine …
V Šentjurju si veliko na odru, pa tudi iz občinstva relativno veliko spremljaš našo kulturno produkcijo. Kaj je pri nas dobrega, kaj manj dobrega?
Pravzaprav na kakšni večji kulturni prireditvi že dolgo nisem bila, raje se udeležujem manjših projektov, všeč so mi literarni večeri v Ipavčevem vrtu, navdušila me je predstava osnovnošolcev ob 100-letnici šole, otroci so bili tako lepi in iskreni, vendar se je pri tej predstavi pokazal problem z našim občinstvom. Zjutraj, ko so nastopali za otroke, so blesteli, ker jim je občinstvo vračalo nazaj energijo, jih začutilo in podprlo, popoldne, ko so nastopali za odraslo občinstvo, ki je vsaj v prvih vrstah na prireditvah bolj po službeni dolžnosti kot kaj drugega, pa so bili čisto zmedeni in čutilo se je, da niso mogli pokazati vsega, kar znajo. Naše občinstvo je nasploh večinoma zelo togo in zadržano, težko je prebiti led, težko je nastopati s to pregrado pred sabo. Našega občinstva kot da se nič zares ne dotakne … In lahko bi proizvedli še veliko več eksperimentalnih zadev, še več plesa v povezavi s še kašno drugo umetnostjo, vizualno, več neke gledališke produkcije, filmov …
Hvala, Katka. Za konec naj te vprašam še, ali se počutiš kot Šentjurčanka?
Deloma tudi Šentjurčanka, vendar bolj Rifničanka in sama svoja.
E. K. / Šentjurske novice
