S tem naslovom je bil na današnji dan pred 60 leti objavljen prispevek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
To, da mamica sama nakupuje, kuha in opravlja podobne gospodinjske stvari, se zdi vsem popolnoma normalno — najbolj pa mamici sami, saj pravi, da delo človeka krepi in mu daje voljo do življenja. Pa tudi to, da se mamica kar naprej šali in da še vedno rada zapoje, nikogar ne čudi. Saj poje skorajda že tako dolgo, kolikor je na svetu. Ko je bila še majhna deklica, je mnogokrat zapela tudi Benjaminu Ipavcu, ki je hodil mimo njihove hiše v Šentjurju in se zmeraj znova čudil punčki, ki več poje kot govori. Teh srečanj se mamica še danes rada spominja.
Kadarkoli vidim Frecetovo mamico, vedno znova pomislim, da se pravzaprav sploh ne spreminja. Zmeraj je bila pogumna, urna in vedra. Danes pa, ko jo gledam sredi njenih že davno odraslih otrok, ve likih vnukov in celo male pravnukinje, se mi zazdi, da je nekoliko drobnejša kot sicer. Toda — samo drobnejša. Kdaj pa kdaj ji sede na kolena kakšna odrasla deklica in v mamičinih očeh se zazrcali tako zelo, zelo veliko nežnosti. Poboža po glavi velikega vnuka in se skloni k pravnukinji, ki jo po vsej sili hoče objeti.
Drug za drugim prihajajo k njej njeni otroci. Vsak jo objame, poIjubi in ji čisto tiho— tako, da ne bo nihče drug slišal — zašepeče na uho samo svojo čestitko. Da bi bila zdrava, mamica, še dolgo, dolgo let!
Potem zapojo. Pojo o zvonovih in daljnih dragih. Takrat se mamica ozre nad pianino, kjer visijo tri zlato uokvirjene spomenice: Blaž, Milan in Viktor — mož in njena dva fanta, trije, zaradi katerih je toliko prejokala, trije, ki jih je ugrabila smrt in zrezala v materino srce velike brazgotine. Takrat ji je srebro pobelilo lase, takrat je pozabila na pesem in smeh.
»Veš, dogodki med vojno so se zvrstili s takšno naglico, da se danes res ne spomnim več vsega,« pravi »in vendar so bili v tistih le tih dnevi, ki jih ne bom nikoli po zabila.«
Iz prvih dni okupacije se Frecetova mama spominja številnih narodnozavednih ljudi, med katerimi je bilo tudi mnogo takih, ki njihovih imen ni nikoli zvedela. Pa saj tudi spraševala ni. Takrat to ni bilo važno, le da so vsi enako mislili. V Frecetovo hišo so prihajali Tone Grčar, takratni sekretar mestnega komiteja Komunistične partije, pa Rado Iršič, Miloš Zidanšek, Biba Rok, inž. Štefka Štiblerjeva, mnogi kurirji, aktivisti.
Že jeseni leta 1941. se je okupator znesel nad zavedno družino. Zaprli so hčerko Marico, Viktor in Franci z ženo pa sta se umaknila na Dolenjsko, odkoder so skupaj odšli v partizane. Ko so kmalu za tem zaprli še očeta ter vzeli s seboj sinova Bineta in Milana ter hčerko Danico, je mamica ostala doma samo s hčerko, ki je (takrat pribežala iz Splita v Celje. Potem so prišli tudi ponjo, soočili so jo z Marico in ju s tem hoteli prisiliti, da bi govorili, da bi izdali ljudi, ki so jima toliko pomenili. Pa nista, preveč je bilo sovraštva, preveč trdne volje, Nikogar niso zlomili — vsaj na zunaj ne. Le, ko je zvedela, da so sina Milana ustrelili kot talca, je mamica joka la dneve in noči…
Bineta in očeta so odpeljali v Mauthausen, kasneje pa zaprli še njo in Danico. Skupaj sta menjali pet taborišč. Potem pa je prišla svoboda, pregnani so se vrnili domov. Tu je mamico čakal nov udarec. Zvedela je, da ji je smrt ugrabila še dva njena draga: moža, decembra 1942, med transportom v taborišče smrti Dachau in sina Viktorja, ki je kot partizan padel istega leta. Mamica ima danes njihove spomenice, v sebi pa veliko, veliko ljubezni. In kadar s še prav nič tresočo roko obriše prah z okvirov treh spomenic, ji v očeh poleg solza zablesti ponos. Njeni fantje!
Kljub vsem udarcem življenja je pri osemdesetih letih še zmeraj mladenka. Mlade so njene misli, mlada njena ljubezen, ki se z vsakim novim vnukom in pravnukom še obogati. In morda je prav to njeno čustvo številčno Frecetovo družino ta ko trdno povezalo, da so kot ran jeni, če katerega od njih ni.
Kaj pa želje ob osemdesetletnici? »Samo zdravja,« pravi »pa mogoče to, da bi bili kmalu vsi doma. Starejšega vnuka imam v Alžiru, drugega pri vojakih. Maja, pravita, da prideta. Saj bo kmalu maj, kaj ne?«
Seveda, in še veliko drugih, na slednjih naj Frecetovo mamico zdravo in čilo obsuje s cvetjem!
I. Burnik, Celjski tednik, 4. 2. 1966
