Na današnji dan je leta 1981 v Ljubljani umrl Jože Brilej, veleposlanik, diplomat, politik, prvoborec, partizan, pravnik in doktor znanosti. Rodil se je 1. januarja 1910 v Dobju pri Planini.
Rodil se je očetu Janezu Brileju in mami Neži, roj. Zalokar. Imel je devet sester in bratov. Oče je bil delavec na železnici in je kupil manjše posestvo, kamor se je preselil z družino, a je umrl že, ko je bilo Jožetu komaj deset let. Gimnazijo je obiskoval v Celju (1922–1925), klasično gimnazijo v Mariboru (1925–1930). Kot srednješolec je deloval med napredno srednješolsko in delavsko mladino, bil je privrženec krščanskih socialistov, član katoliškega Orla in akademskega društva Borba. Želel si je študirati medicino, vendar je bil študij predrag, zato se je leta 1930 vpisal na bogoslovje v Mariboru. Priključil se je t. i. krščanskim kolektivistom, ki so se navduševali nad marksističnimi idejami. Zaradi revolucionarnosti in delovanja pri slovenski mladini v Šoštanju ga je iskala policija, zato je pobegnil iz bogoslovja in se skrival v Ljubljani. Tam se je vpisal na Pravno fakulteto, kjer je leta 1938 tudi doktoriral. Postal je član Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), leta 1933 pa član okrožnega komiteja KPJ Ljubljana.
Sodeloval je pri organizaciji stavk v Celju, na Jesenicah (1934) in v Trbovljah (1935). Postal je sodelavec časnika Ljudska pravica, ki so ga leta 1936 prepovedali, Brileja pa za pet mesecev zaprli. Leta 1938 je zaključil študij in se kot pravni referent zaposlil pri zavarovalni družbi Dunav, nato pa je do 1941 deloval kot član uprave (slovenski predstavnik) sindikata Zveze bančnih, zavarovalniških, trgovskih in industrijskih nameščencev. Tik pred vojno je pomagal organizirati stavko v ljubljanskem Saturnusu in kmečko-delavsko gibanje na Notranjskem.
Med drugo svetovno vojno je opravljal številne vodilne vojaške funkcije, med drugim je bil pomočnik političnega komisarja Glavnega štaba NOV in Partizanskih odredov Slovenije, odposlanec na kočevskem zboru, član Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, namestnik načelnika OZNA (Oddelek za zaščito naroda) za Slovenijo (od oktobra 1944) ter izvrševalec odgovornih nalog pri OZNA za Jugoslavijo (od marca 1945).
Po vojni je opravljal številne diplomatske in politične naloge in postal eden bolj znanih slovenskih diplomatov povojnega obdobja. Komunistična partija mu je od samega začetka zaupala vplivne položaje v državi, kar mu je kasneje pomagalo pri karieri. Bil je načelnik na ministrstvu za zunanje zadeve Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), član komisije Organizacije združenih narodov (OZN) za Palestino (1947), stalni predstavnik in delegat veleposlanik v Londonu (1950–1953), predstavnik FLRJ pri OZN v New Yorku (1954–1958), pomočnik ministra za zunanje zadeve, predstavnik FLRJ v Varnostnem svetu OZN (1956), podpredsednik Ekonomskega in socialnega sveta OZN (1957), pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve (1958–1961) ter veleposlanik FLRJ v Kairu in odposlanec za Jemen (1961–1963). Kot član komisije OZN za Palestino se je leta 1947 vzdržal glasovanja o delitvi Palestine in ustanovitvi Izraela, kar je bila takrat ena prvih jugoslovanskih odločitev, ki se je razlikovala od odločitev Sovjetske zveze.
Po končani diplomatski karieri se je zaposlil na več položajih moči v jugoslovanskih državnih uradih; bil je predsednik ustavnega sodišča Socialistične republike Slovenije (SRS), podpredsednik odbora za ustavna vprašanja, član Zveznega izvršnega sveta (1963–1967), podpredsednik skupščine SRS, podpredsednik slovenske ustavne komisije (1967–1974), predsednik slovenskega Ustavnega sodišča (1974–1981), član Združenja za mednarodno pravo in dopisni član Mednarodne diplomatske akademije v Parizu.
Leta 1936 se je v ljubljanski stolnici poročil z Marto Brilej (roj. Guček), s katero sta imela dva otroka.
Umrl je za rakom na pljučih. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Zapisala: Katja Kladnik Bevc
