S tem naslovom je bil na današnji dan pred 70 leti objavljen prispevek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Borba in vztrajnost pri izvajanju kakršnega koli načrta in dela je prvenstveni pogoj za dosego dobrega in zaželenega uspeha. Tega načela so se krepko oprijeli in držali v steklarski šoli in zaradi tega dosegli tudi nekaj, kar ni lahko opisati. To je lahko razumljivo samo tistemu, ki je živel in tesno sodeloval pri vloženih večletnih naporih.
Vodstvo šole in učenci bi o vsem tem lahko marsikaj povedali; če bi govorili odkrito, bi lahko rekli, da so imeli največ težav in najmanj razumevanja od tistih, ki bi jim morala ležati skrb za strokovno vzgojo novega steklarskega kadra najbolj na srcu.
Pred nedavnim so v šolskih prostorih uredili lastno brusilnico. Z uvedbo praktičnega pouka v tej delavnici je dobila šola :in vse delo v njej popolnoma novo smer. Samostojen in načrten pouk steklobrusilcev je močno opozoril na važnost osamosvojitve praktičnega pouka tudi pri slikarjih in pihalcih. Hitro napredovanje v brusilnici nujno zahteva, da se čimprej pristopi tudi k ureditvi delavnic za ostale poklice te stroke. Prvo mora priti na vrsto slikarska delavnica, ker so pogoji že popolnoma dozoreli. Elektrostrojno podjetje v Ljubljani je ponudilo šoli v brezplačno preizkušnjo električno peč za žganje slikanega stekla, česar do sedaj ni poizkusila še nobena steklarna. K tej ureditvi bodo potrebne še nekatere druge naprave, pomagala in material.
S sprostitvijo v lastni delavnici se bo tudi tem učencem — slikarjem široko odprla pot v izživljanju lastnih dispozicij. Že v sedanjih okoliščinah; ko učenci delajo še v tovarniški slikarnici, je uspeh tako očiten, da si lahko od njih obetamo še večjih presenečenj kot do sedaj, seveda pod pogojem, če bomo pripravili primerne ureditve.
Novost za naše steklarstvo je steklograverstvo. Sedanje izkušnje v brusilnici spreminjajo naziranja o tem, da bi uvedli ta pouk šele kot odcepek brusilcev v tretjem letniku. To bi bilo pogrešno, ker imamo že sedaj naraščaj, ki zasluži, da ne zamujamo časa in pristopimo čimprej k izvajanju tega praktičnega pouka.
Tudi pri vzgajanju steklopihalcev je šola zadela v živo. Kljub temu, da imajo vajenci dnevno samo po eno uro pravilnega praktičnega pouka, so s pomočjo nekaterih mojstrov dosegli velike uspehe. Pravilno stališče učnega mojstra že v sedanjih okoliščinah lahko dokaže, da je samo šola novega tipa sposobna dati sodobnega kvalificiranega steklarja in da je priučenost še sam« posledica nepravilnih odnosov nekdanjih delodajalcev napram izkoriščanemu delavcu.
Takšno je sedanje stanje šole in taka je njena perspektiva. O pravilnosti poti govorijo novi, v njej vzgojeni kadri i« njihove izdelke lahko vzporejamo z najboljšimi izdelki, ki smo jih kdajkoli videli v tej stroki.
Kdo je pri tem delu in dosedanjih naporih pomagal tej šoli? No, o tem bodo verjetno vedeli povedati največ tista,, ki so dejansko pomagali, skriti pa se bodo morali vsi tisti, ki za šolo niso storili prav ničesar. Zakaj n. pr. v nobenem dosedanjem okrajnem proračunu nismo našli postavk ravno za Steklarsko šolo v Rogaški Slatini? Ali je to res samo slučajno ali pa je to morda želja nekoga, ki vlogo te šole ni hotel razumeti? Dejstvo pa je, da je tako bilo in da je šola živela brez pomoči proračuna.
Tudi glede strokovnega kadra na tej šoli, ki ima sedaj 78 učencev, nekaj ni v redu. Vse delo na šoli namreč opravljata samo dva uslužbenca, in sicer upravnik in ena administratorka brez slehernega vzgojitelja in brez ene stalne učne moči. Pri strokovnem pouku sicer pomagajo mojstra iz Steklarne in učno osebje z gimnazije v Rogaški Slatini, vendar pa so le-ti le honorarne moči. V internatu je zaposlena knjigovodkinja in tri osebe za vse delo v kuhinji in internatu. Kako to, da ravno za to šolo ni moči najti prepotrebnega pomožnega kadra? Ali ne bi bodo prav, da se nekdo vsaj sedaj, če to že ni storjeno v prejšnjih letih, po uradni dolžnosti zavzame in poskrbi za minimalen kader, ki je šoli potreben. Ta ustanova, to je prav gotovo, ni samemu sebi namen — šola je naša skupna stvar in mora biti tudi naša skupna skrb, zlasti pa skrb tistih, ki jim je poverjena strokovna vzgoja novih strokovnih kadrov. In končno, zakaj ni enak odnos do podobnih ustanov, zakaj nekomu več, drugemu pa nič ali morda celo niti ne prave moralne podpore, če že izostane materialna pomoč.
Steklarska šola v Rogaški Slatini je prav gotovo že zdavnaj in pred vsakomer opravičila svoj obstoj. Gre za nadaljnje uspehe in izvedbo načrtov — tu pa je pomoč vseh zainteresiranih nujna, ker je vprašanje kadrov in le te moramo brezpogojno vzgajati.
Celjski tednik, 6. 5. 1955
