S tem naslovom je bil na današnji dan pred 63 leti objavljen prispevek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Donačka gora, mogočen mejnik na meji šmarske občine, s katere je prostran razgled daleč po Ptujskem polju proti Panoniji in po Obsotelju, bi zlahka bila priljubljena turistična točka. Pod goro je skromna vasica, ki nosi isto ime. Mladinci so lani zgradili stezico na vrh gore, toda potrebno bi bilo še kaj drugega. Po obronkih naokrog pa žive ljudje, ki izsiljujejo iz skope zemlje trd kruh. Večina pa se je že zaposlila v bližnji steklarni in še drugje. Pravijo, da se bodo hribovske kajžice spraznile, ker mladina tišči v dolino.
»Naša Donačka gora je kraj lepe samote«, se je nasmehnil tovariš Peter Marin, ki tu vodi prosvetno delo že celo desetletje. »Morda bi marsikdo pogrešal živahnejše življenje, toda tudi sredi narave je lepo. Vidite, prav lepa je gora in valoviti griči. Tu spredaj so zasadili plantažne sadovnjake in kdor ima rad prirodo, se tega ne naveliča. Uro hoda je do Rogatca. Tu pa delamo: v šoli je vedno živo, mladina se zbira. Ob večerih včasih vadimo za igro, včasih so kakšni drugi pomenki tako da človeku dela resnično ne zmanjka. Čeprav je dosti ovir in težav, še verjetno ne bom kmalu zapustil Donačke gore. Preveč sem se že navadil. Hm, čudite se, ker le šola tako velika in v taki samoti? To pa je zaradi nekdanjega rogaškega nemškutarstva. Tam so imeli nemško, tu pa slovensko šolo. Zavedni starši so otroke pošiljali sem. Danes je drugače: pri nas imamo le šest samostojnih razredov, učenci sedmega in osmega pa obiskujejo popolno osnovno šolo v Rogatcu. Ne vem kako izrazitega napredka v odmaknjenem kraju ne moremo pričakovati, toda plantažni sadovnjaki, že to bo nekaj krasnega, ko dorastejo in bodo v polni rodnosti. Drugače pa je naša šolska družinica še kar zadovoljna. Sicer pa povejte, če ni v tihi samoti tudi nekaj lepega?«
Potrdil sem rad. V sončnem po poldnevu je bilo resnično lepo. In Donačka gora je vabila na svoj vrh, da nas je kar mikalo navkreber. Pa kaj: na Šmarskem je obilo prirodnih lepot, ki jih ne znamo dovolj izkoristiti v turistične namene. Škoda!
Celjski tednik, 27. 4. 1962
