S tem podnaslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Za ustvarjalno obeležje petnajstletnega delovanja gledališča BO, ki deluje v okviru Kulturnega društva Anton Aškerc v Šmarju pri Jelšah, so prejšnji petek zagnani šmarski nepoklicni gledališčniki pred polno dvorano premierno uprizorili zahtev no dramo irskega dramatika Seana O’Caseya (1884-1964) Junona in pav (nastalo leta 1924). Družinsko dramo iz vznemirljivih časov irske državljanske vojne z začetka dvajsetih let tega stoletja je poslovenil Ciril Kosmač.
O’Caseyeva realistična in družbeno kritična drama prikazuje življenje t. i. malih ljudi, razpetih med trdoto vsakdanjega boja za obstoj ter privlačnost sanjarij, v katere bežijo pred krutim okoljem in samim seboj. Družinska drama Boylovih se dogaja sredi irske državljanske vojne, njena žrtev je sin Johnny, najprej invalid, na koncu ne močni talec IRE, ter sredi hudih socialnih nasprotij, katerih žrtev je zlasti hči Mary kot delavska aktivistka. Sanjavi in brezposleni oče Jack, ki se spretno izogiba delu in skupaj s prijateljem Joxerjem »pluje« po bližnjih krčmah, poje in sanjari o svoji minuli mornarski svobodi ter v svojem predajanju fantaziji hitro nasede lažni novici o veliki dediščini. Največ življenjske trdoživosti in energije premore mati Junona, ki pooseblja fizično in duhovno os celotne družine. Novica o bogati dediščini sicer prijetno razrahlja in zradosti odnose v družini in ko njen poročevalec Jerry pobegne in povrhu za pusti še nosečo hči Mary, se izkaže vse skupaj le kot hip lažne radosti, ki je dovoljena malim ljudem. Trdno so uje ti v socialno in nacionalno determiniranost, iz katere je mogoče zbežati le v Jackovih in Joxerjevih pijanskih plovbah in sanjarijah ter v redkih trenutkih iskrenega zaupanja med ljudmi.
Režiser Jože Čakš je gradil uprizoritev na univerzalnih človeških slabostih in stiskah, na trdno grajenih dramskih likih in preglednem razvoju dogajanja. Preprosto, likovno skladno in funkcionalno sceno je zasnoval Peter Planinšek (spretno je kontrastiral revščino in bogastvo ter poudaril zaprtost in odprtost prizorišča), barvno usklajene in socialno ter individualno pomenljive kostume pa Anka Novak. Med igralci, ki so disciplinirano in zavzeto izoblikovali notranje razgibane O’Caseyeve like, velja pohvaliti Zvoneta Nagodeta v vlogi pijansko sanjavega očeta in Branko Černezel v vlogi trdožive matere, pa Igorja Habjana in Tanjo Jurjec kot njuna sina in hčer, Jožeta Gojtana, Anko Novak, Borisa Lojena in celotni ansambel.
Svoj jubilej so tako šmarski gledališčniki proslavili z literarno bogato in družbeno aktualno uprizoritvijo, ki brez modnih ekshibicij preprosto in pošteno prikazuje svet vsakršnih malih ljudi.
Slavko Pezdir, Novi tednik, 29. 3. 1990
