S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Pletarstvo je bilo pri nas, preden smo se navadili na plastiko, zelo razširjeno. Dandanašnji izginja lepa domača obrt, ki se je ohranjala v zimskih dneh, v pozabo. V okolici Bistrice ob Sotli so ostali le še trije občasni pletarji, med njimi pa je najbolj znan Franc Terner.
Zanimivo je, da v mladosti za pletenje ni imel posebnega veselja. Njegov oče je bil sposoben pletar in je za delo potreboval veliko ržene slame, Franc pa je moral kar naprej odstranjevati odvečne poganjke oziroma kolenca, po katerih je znana. Po očetovi smrti je prevzel veliko kmetijo na Zgornjih Trebčah, z njo pa tudi številne obveznosti. Začel je plesti, z vedno večjim veseljem se je loteval tega dela. Svoje sestre je najprej razveselil s peharji za kruh, pri hiši pa so potrebovali še marsikaj. Tako se je lotil opletanja pletenk in izdelovanja košaric, okroglih ter podolgovatih peharjev, košev za perilo, pa nahrbtnih košev. Ko je ržene slame, s tistimi zoprnimi kolenci, z leti zmanjkalo, si je pomagal z veliko travo. S takšno, ki zraste do tri metre visoko ter jo je mogoče dobiti na poti proti Podsredi. Ko je v kmečke domove prišla plastika, so nekateri pletarji začeli v svoje izdelke vpletati plastične dele, Franc Terner pa ostaja zvest izvirnemu slovenskemu izročilu.
Začetni odpor se je spremenil v veliko pletarsko veselje. Širša javnost ga je prvič spoznala že pred leti, ko so v domačiji Titove matere, nedaleč proč, posneli oddajo o njegovem delu. Potem je sodeloval na veliki folklorni prireditvi v Kozjanskem parku, na kateri so številnim vedoželjnim obiskovalcem prikazali domače obrti. V najlepšem spominu ima zagotovo pomembno predstavitev Slovenije na Bavarskem; v Regensburgu sta se naša država in kozjanska pokrajina še posebej predstavili z vsem najboljšim, kar premorete, tega pa ni malo. Množica tujih obiskovalcev je lahko občudovala tudi spretne roke slovenske predice in izdelovalke papirnih rož ter pletarja, seveda.
Franc Terner ima za pletenje vse manj časa. Ko začneš plesti, moraš delo dokončati, sicer je potrebno material znova dva dni namakati. Na Ternerjevi domačiji je seveda veliko za kmečki vsakdan pomembnejšega dela. Upokojenec je, vendar še vedno veliko dela. Sin in snaha sta v takšnih službah, da sta veliko zdoma. Franc zato zjutraj pogosto poskrbi, da se vnukinja odpravi v šolo pravočasno, v hlevu pa ga čaka precej živine.
Brane Jeranko, foto: Sherpa, Novi tednik, 23. 3. 1995
