S tem naslovom je bil na današnji dan pred 35 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Pred hišo na šentjurskem gornjem trgu je parkiran Wartburg, v veži moped, v sobi pa kolo na prestave. Z vsemi temi tremi vozili se 80-letni Josip Ipavec »še vedno« vozi po šentjurski okolici. Tisto, kar ga ustvarjalno vznemiri, potem prenese na svoje akvarele in olja. Zvečer posedi živahni mož v kavarni ob šahovnici, s prijatelji.
Obiskal sem ga nenapovedan. »Očala ima, odločnega koraka je,« so mi pomagali Šentjurčani, ko sem ga sku šal najti. Povabil meje v hišo bogatega spomina, kjer so živeli njegovi predniki z umetniško dušo. To je podedoval tudi moj gostitelj, nemirni duh, ki si prižiga cigareto za cigareto. V stanovanju, kjer je v starinskem pohištvu in izstopajočih zlatobarvnih karnisah še čutiti blišč prednikov, glasbenikov in politi kov, prevladuje sedaj boemsko vzdušje. Slikar Josip Ipavec – zaradi njegovega »ata« bi moral pripisati mlajši – za lastno potrjevanje ne potrebuje vsestranskega blišča svojih prednikov.
Med akvareli začneva z razstavami. Pripravlja razstavi v Celju in Levcu. V veliki monografiji »Who is who in international art« (Kdo je kdo v mednarodni umetnosti), ki jo izdajajo v švicarski Lausanni, sem med imeni iz vse Jugoslavije in z vseh celin opazil tudi Ipavčevo ime. Razstavljal je že v Chicagu in manjših krajih lllinoisa, pred tremi leti skupinsko v Parizu in seveda v razkošnem foyerju Hrvatskega narodnega gledališča.
V imenitni zagrebški hiši, kjer je delal kot scenograf od začetka petdesetih let vse do vrnitve v Šentjur, seje sreče val z Bojanom Stupico, Vesno Parun, Miroslavom Krležo, Ivanom Generaličem, Rabuzinom … Vesna Parun je prevedla v hrvaščino eno njegovih pesmi. Mimogrede, Josip Ipavec iz glasbene družine po malem tudi sklada. »Užitek je bilo sodelovanje s Stupico. Zelo sva se spoprijateljila.« Stupica je imel v svoji galeriji tudi veliko Ipavčevih slikarskih del, ki so v požaru zgorela, kot mu je sporočila Mira Stupica.
Med številnimi anekdotami se spominja tudi »tiste o Krleži:« »Povabil nas je na po govor o uprizoritvi Gospode Glembajevih. Sodelavec je Krležo vprašal, kako si predstavlja interier Glembajevih v predstavi. Krleža: »Znate, ja hoču, da bude nekako ovako… kako da kažem… purgerski nek bude.« Sodelavec se je oglasil: Torej tako, kot imate vi tukaj. »Krleža je to preslišal in tega ni vzel za zlo.«
Ko govori o Zagrebu, uporabi tudi kakšno hrvaško besedo, sicer je njegova slovenščina brezhibna. Ko govori o Šentjurju pa uporabi šentjurski naglas. Zaradi mehkega r njegova slovenščina spominja na koroško govorico.
»Leta in leta sem želel priti nazaj v Šentjur,« je odgovoril na vprašanje, kako se je znova navadil na mali, drugačni Šentjur. Ali je bila to pametna odločitev, mu je bilo , kdaj žal? »Prihodnost v Šentjurju sem si zamišljal bolj rožnato. Prvi šok je bil v razliki med velikim kulturnim središčem, kot je Zagreb, in precejšnjo provincialnostjo na katero sem naletel tu. Po drugi plati sem imel tu dovolj časa, ki mi ga je prej najbolj primanjkovalo. Za krajine mi je pokrajina zelo ustrezala.« Iz mariborskega obdobja se z veseljem spominja slikarskih izletov Slovenske gorice skupaj z likovniki Kavčičem, Kosom, Zejem in Primožičem. Slikar Kavčič je vprašal žensko: »Mamika, ali boste pustih, da bomo sli kali tu, na vaši njivi?« »Le slikajte, vi samo slikajte,« je odvrnila. Po celodnevnem slikanju se ji je mentor Kavčič zahvalil: »Zelo lepo od vas. Zahvaljujemo se in hvaležni smo vam.« Kmetica je odgovorila: »Kaj boste vi meni hvaležni, jaz sem vam hvaležna, saj ste slikah ves dan.« Kavčič je nato dejal Ipavcu: »Poglej, tako preprosta ženska, pa ima toliko razumevanja za umetnost!« Kmetica je odvrnila: »Kako vam ne bi bila hvaležna! Nobene vrane ni bilo blizu in mi ni bilo treba paziti na piščance.« Veliko anekdot je še bilo, se spominja Ipavec.
Vsepovsod po Ipavčevi hiši so akvareli, barve, katalogi. Med pogovorom so naju prekinili kar dvakrat. Nekoč je bilo v tej imenitni hiši še živahneje. Ipavčevi gostje so bili Brahms, Oskar Nedval, češki skladatelj, ki je nato v Hrvaškem narodnem kazalištu med predstavo naredil samomor, ko je skočil iz prvega nadstropja, skladatelj Wilhelm Kienzl, nek znameniti antropolog in cesar Franc Jožef, ki je med orožnimi vajami za sv. Rozalijo obiskal starega očeta Gustava, cesarskega svetnika. »Cesar ga je, kot mi je znano, prišel obiskat do bivše občine nasproti naše hiše. Takrat ni bila malenkost, če je prišel v Šentjur cesar. Stari oče je bil ravno v delovni opravi, šel je cepit jabolka, tisto Ipavčevo vraneto, bogatinko.« V Ipavčevi hiši onkraj ceste je bil na delovnem obisku pri njihovih naslednikih Kartinovih tudi mojster Plečnik.
Na steni visijo sijajni pasteli tete, akademske slikarke Eme Novosad, ki je Ipavca prva seznanila s slikarsko učenostjo. Nato je za šentjurski sokolski oder naredil prve kulise… Kar vsi Ipavci po vrsti so zapisani muzi umetnosti: v Ameriki živi slikarjev brat Teodor, restavrator, ki ima delavnico in art shop. Teodorjeva hči je pravkar končala na glasbenem konservatoriju dirigiranje in petje. Druga hči se je poročila s fotografom. Na mizi je kopija večstranskega prispevka o restavratorju Teodorju Ipavcu iz ameriške strokovne revije. »Vsi Ipavci so bili nekako ironični,« pravi slikar Josip. Za šankom, v kavarni, mi je šentjurski obrtnik, ki ga ne bom imenoval, bil je precej pod gasom, dejal: »Ja, vaši predniki pa so bili boljši, kot ste vi.« »Vsa čast jim, tudi sam jim to priznam«, sem odvrnil, »tudi vaši predniki niso mogli biti slabši, kot ste vi.« Na Ipavčevini se kar nisva mogla otresti »hipoteke« Ipavčevih prednikov. Šele ko sva se ustavila v njegovi priljubljeni kavarni, sva začela, brez mikrofona, o slikarstvu zares na dolgo in široko. Sprva sva se dogovorila, da bova zaključila do enih, v resnici pa sva se zadebatirala v pozno sončno popoldne. Mogoče je imel slikar Josip Ipavec v načrtu kakšen kolesarski izlet, da bi našel nov navdih. Zamisli mu ne zmanjka in preveč je v senci svojih slavljenih prednikov.
Brane Jeranko, foto: Edi Masnec, Novi tednik, 22. 3. 1990
