Med najbolj prepoznavne slovenske fotografe brez dvoma sodi Arne Hodalič, ki ima ne samo zavidljivo kariero na tem področju, temveč je kot biolog, potapljač, jamar, popotnik in novinar slovenski in mednarodni javnosti približal marsikateri kotiček sveta.
Pred kratkim je gostoval v Šentjurju, kjer je bil v organizaciji tamkajšnje knjižnice gost pogovornega večera. Na njem je predstavil svojo foto-avtobiografijo z naslovom »Moje svetlobe«.
V pogovoru z Majo Furman je pojasnil, da naslov njegove prve, in kot je zatrdil, tudi zadnje, knjige izhaja iz narave njegovega dela. Svetlobe, ki jih fotograf zajame skozi objektiv, so namreč zgodbe, ujeti trenutki v času, sestavni deli življenja. »Če bi bil pisatelj, bi bil pa naslov Moje besede,« se je pošalil Arne.
Kot je povedal v pogovoru, je svojo »prelomno« fotografijo posnel na prvem potovanju po Indiji. Bila je tista, ki ga je iz mulca, ki je slučajno imel pri roki fotoaparat poslala na pot pravega fotografa. Nastala je dolgo pred razmahom mobilnih telefonov, še stacionarnih ni bilo veliko, pa še tisti so le redko delovali. Ko sem končno uspel poklicati domov, sem izvedel, da je že pred časom moj oče podlegel bolezni. Umrl je ravno na dan, ko je ujel tisto prelomno sliko.
