V petek, 7. februarja, na predvečer kulturnega praznika se je v knjižnici Šmarje pri Jelšah tradicionalno, s kulturno prireditvijo, začela bralna značka za odrasle – že 19. po vrsti.
Gost otvoritvenega dne bralne značke je bil priljubljeni televizijec Mario Galunič, ki pa ga je v Šmarju presenetila posebna, nič manj znana gostja, ki se je nikakor ni nadejal.
Prireditev je z govorom otvoril direktor knjižnice Marko Samec, ki je vse zbrane povabil, naj prispevajo fotografije in spomine na svoje obiske Triglava, saj v muzeju baroka to pomlad načrtujejo na razstavo postaviti rekonstrukcijo Aljaževega stolpa.
Nato je zbrane nagovoril še župan občine Šmarje pri Jelšah, Matija Čakš, ki se veseli dobrega sodelovanja s kulturnim domom še naprej. Obljubil je tudi, da bo bralno značko za odrasle zaenkrat opravila njegova mama, on pa se ji morda pridruži čez nekaj let.
Marko Samec se je v svojem nagovoru dotaknil tudi gosta večera – Maria Galuniča. V simpatični anekdoti je obudil spomin na čas, ko je postal direktor in se je pogosto znašel v vlogi govornika na prireditvah. Po prvem takem dogodku je ženo vprašal za mnenje, kako mu je šlo in ta mu je odvrnila, naj bo bolj kot Mario: sproščen in nasmejan. In da si pred pomembnimi nastopi ta opomin še do danes napiše na oporne kartice.
Živel je za televizijo. Nekoč.
Po tem simpatičnem uvodu je na oder prišel Mario Galunič. Z voditeljico pogovora Polono Pezelj sta mojstrsko slalomirala od ene zanimive teme do druge. Mario je tako s publiko podelil, da je z mikrofonom v roki pravzaprav bolj samozavesten kot brez. Iskreno je priznal, da po njegovem njegov poklic ne spada v sfero kulture temveč bolj zabavljaštva in estrade, da pred kamero nikdar ne govori narečno in da nikoli ni uporabljal t.i. trotlbobna. Obudil je tudi spomine na leto in pol, ko je delal kot učitelj slovenščine in zakaj se to zanj nikakor ni obneslo.
Trojno presenečenje za Maria
Seveda ni šlo brez govora o Marievih oddajah, za katere so množice Slovencev vsako nedeljo zvečer sedale pred TV sprejemnik. Mario Galunič je priznal, da je določenem obdobju živel za televizijo, bil v službi vsak dan, zelo stvarno pa tudi ocenil, da se danes televizijo gleda drugače: »Za gledalce se je treba bistveno bolj boriti, dobiš pa jih manj.« Obudil je tudi spomin na sodelovanja z različnimi igralci, saj se je zavedal, da oddaje potrebujejo humor, sam pa v njem ni dober.
Takrat so u sodelavci predstavili prvo presenečenje tega večera. Predvajali so video sporočilo Dese Muck, Marieve dolgoletne sodelavke pri oddaji Zoom, ki je imela o njem povedati same lepe besede.
Po tem presenečenju je voditeljica večera Maria povprašala o Bitki talentov. Gost se je z nostalgijo spominjal mladine, ki jo je spremljal v treh sezonah oddaje. Poudaril je: »Izjemno nam je bilo pomembno, da smo te otroke varovali in vzgajali za življenje pred očmi javnosti.« Ocenil je, da jim je to najbolje uspelo pri Nini Pušlar.
Prav ona je bila še eno presenečenje, ki so ga imeli zaposleni Knjižnice Šmarje pripravljeno zanj. Naenkrat se je oglasila kitara in skozi stranska vrata je v dvorano vstopila Nina Pušlar, ki je Mariu zapela Tople oči. Nato je za nekaj minut prisedla na oder in še sama obudila spomine na svoje karierne začetke. V skladu s tem je nato zapela še svoj prvi hit, Ni ona.
V zadnjem delu pogovora je Mario spregovoril še o vlogi urednika zabavnega programa. Priznal je, da ta vloga vpliva tudi na odnose s sodelavci: »Sedaj nisem več del družbe, ker sem urednik in zastopam interese delodajalca.«
Zadnje presenečenje za Maria je bilo, da so sodelavci knjižnice samo zanj pripravili Joker kviz. Odlično se je odrezal pri vprašanju o pasmi šnavcer – saj je tudi sam lastnik enega, pa tudi pri vprašanju o pravljicah Svetlane Makarovič, saj je iz njih diplomiral. Nekoliko pa se mu je zataknilo pri vprašanju o enem od sedmih čudes Slovenije, ki se nahaja v Šmarju – tu je uporabil jokerja in publika mu je z veseljem povedala, da je to kalvarija s sv. Rokom. Po vseh tem je Mario pred zbranim občinstvom zatrdil, da takšnega presenečenja še nikoli ni doživel.
Večer je zaključila Nina Pušlar s pesmijo Kdo še verjame, pri kateri ji tokrat ni pomagal Stiški kvartet, pač pa lokalni Kvartet Pušeljc.
