S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen prispevek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Stane Jagodič je svojevrstna osebnost slovenske satirične umetnosti. Je odličen pisec satirične poezije (Dobro jutro, gospod Orwell, Oda sodobni ilustraciji, Art Appel, Abraham avtobiografija), snovalec iskrivih domislic, ter mojster karikature, ukvarja pa se tudi z risbo, grafiko in slikarstvom, zlasti poznane so njegove fotomontaže, za katere je prejel številne nagrade tudi v tujini. Pogovor z njim je bil naravnan zlasti v smeri ovrednotenja vloge satirika v naši družbi, še posebej gledano v kontekstu bližajočega se 1. slovenskega trienala satire Aritas v Šmarju pri Jelšah, katerega pobudnik je.
Pri svojem delu veliko uporabljate svinčnik. Kdo vam ga ošili, da je ost ravno dovolj ostra?
Kar naprej mi ga šili življenje, ki je polno paradoksov. Svet je žal močno zaznamovan z graditelji in rušitelji. V duhovnem in fizičnem smislu eni marljivo gradijo, drugi neodgovorno rušijo. Ti, ki zavestno rušijo, me prisiljujejo, da misli brusim, svinčnik silim in tu in tam tudi nabodem kakšnega barbara.
Toda satirik je vendarle vrvohodec, ki vseskozi visi na nitki.
Res je, in to vrv kar naprej »guncajo« ljudje, ki se ne znajo smejati, ki niso sposobni dojemati satiričnih sporočil. Dokler je satirik vrvohodec, je še v redu, ko pa nad njegovo glavo visi zanka, ima opraviti z diktaturo.
Ste kot satirik s katerim Slovencem pogosto izmenjavali puščice?
Moja satira je bila pretežno kozmopolitsko obarvana, vendar sem tu in tam izmenjal kakšno puščico. Saj si predstavljate ostroumne in topoumne izstrelke. So pa padle tiste intrigantske
Pri vaših multimedialnih predstavitvah opažamo različne predmete. Uporabljate kdaj tudi srp in kladivo?
Da, res zelo rad koristim predmete za različne simbolne izpovedi. Srp uporabljajo moji nasprotniki, ki bi me radi spodrezali, kladivo pa tisti »Judeži«, ki bi me radi križali. V političnem smislu je ta simbolika že zdavnaj mrtva, kajti srp je zamenjal kombajn in kladivo robot.
Vam pomeni usklajevanje karikature in pisane besede kakšen poseben problem?
Če opišem idejo karikature, dobim aforizem, če ilustriram aforizem, dobim karikaturo. Probleme ustvarjajo tisti, ki niso sposobni dojemati niti prvega niti drugega.
Kaj je za vas težje: risarska ali tekstovna plat?
Kar ne morem izraziti z besedo, izrazim z risbo in kar ne morem izraziti z ris bo, povem z besedo. Odvisno od duhovnega razpoloženja. Pri pisanju ne potrebujem ročne virtuoznosti, medtem, ko jo pri risanju in slikanju potrebujem.
Ali je mogoče ustvarjati dobre karikature, če se moraš podrejati časnikarskim konceptom?
Uredniški diktat mi je vselej narekoval »muhe enodnevnice«, sam pa sem realiziral ideje, ki v formalnem in idejnem smislu živijo daljšo dobo.
Kako bi nasploh ovrednotili mesto satirika pri nas?
Predlagam vam, da ustanovite »Društvo slovenskih satirikov — humoristov« in opravite kratko anketo o njihovem duhovnem in materialnem stanju. Ker se tudi sami udinjate na tem področju, verjetno predvidevate, kakšne odgovore bi dobili.
Ali cena satire raste premo ali obratno sorazmerno z rastjo inflacije v družbi?
V naši državi nimamo niti enega samega satirično-humorističnega časopisa ali revije. To vrzel delno zapolnjuje revija Mladina, ki je prvenstveno satirično-kritična publikacija, vendar nima ustrezne ga naziva.
Zakaj menite, da je pri nas satira podcenjevana zvrst?
Podcenjevana je od ljudi, ki nimajo smisla za satirične modrosti in jih zgolj zanima situacijski humor, nagonski humor, stereotipni humor. Obstaja razlika med »frajtonarico« in violino. Vendar imam občutek, da bo satira vedno bolj razimiljena in tako tudi bolj cenjena. Trienale Aritas že deluje v tej smeri.
Kaj je svet videl v vaših delih in kakšne so vaše izkušnje nasploh z tujino?
Svet je videl in našel sebe v moji anga žirani satirični umetnosti. Kakšen je ta svet, pa ni potrebno posebej razlagati.
V mojo satiro so se najbolj poglobili tisti, katerim bodice niso namenjene. Mnogi strokovnjaki za satiro po svetu in tudi preprosti ljudje, ki so obdarjeni s humornim čutom, so mi v tujini izkazali veliko pozornosti in časi. Moram pa priznati, da tudi v domačih logih nisem popolnoma osamljen. Imam svoj krog ljudi in tudi nekaj nasprotnikov, ki jim ni blizu moje humorno početje.
Kako preživi satirik v družbi, ki umira od žalosti?
Mislim, da dejansko poka od črnega humorja ali od angažiranih idej.
Ta projekt je odraz moje tridesetletne satirične angažiranosti in organizacijskih izkušenj. Tudi nekaj nostalgije po festivalih humorja in satire v nekdanji Jugoslaviji je prisotno. Izredno lepe spomine imam na te festivale, ki so potekali v Skopju, Beogradu, Šabcu, Kragujevcu, Zagrebu, Slavonskem Brodu, Ribnici, Ljubljani itd.
Kakšen je namen trienala?
Smoter te planirane manifestacije je pojasnjen v natečajnem gradivu. Zadeva je zastavljena profesionalno in upam, da bodo Šmarčani, Slatinčani in Kozjanci prireditev speljali dobro. Sicer pa je trienale vseslovenski in Šmarčani potrebujejo vseslovensko finančno pomoč. Ne koč je šlo za »potresno solidarnost«, danes gre za trienalno solidarnost. Prepričan sem, da bo »Pripravljalni odbor trienala«, ki ga vodijo Jože Volfand, Jože Čakš in Tone Kampuš opravil svoje poslanstvo in podcenjevano ter slabo razumljeno umetniško zvrst postavil na mesto, ki ji pripada.
Menda za to priložnost pripravljate tudi izdajo knjige?
Z velikim zanimanjem pričakujem izid publikacije »Satira Multi«, ki jo pripravljava skupaj s publicistom Dragom Medvedom. K sodelovanju nama je uspelo pritegniti mnoga strokovna peresa slo venskih kulturnikov, ki bodo vsak iz svojega zornega kota osvetlili in analizirali zagonetnosti satire, humorja in smeha. Pridružil se nam je celo cenjeni devetdesetletni akademik dr. Anton Trstenjak in prvi poslal svoj prispevek za publikacijo. Popularni mislec se prav dobro zaveda, kaj v življenju pomeni humor.
Pravijo, da mora umetnik neprestano obračunavati sam s seboj. Je to zelo natančno knjigovodstvo?
Ker sem zelo analitičen in samokritičen človek, te račune neprestano pola gam. Knjigovodstvo pa mi predstavljajo številni katalogi, revije, knjige in moja monografija iz leta 1989.
Franci Čeč, Novi tednik, 2. 2. 1995
